Ohranja tisto vsestranskost

Športni terenci so zagotovo en tak segment vozil, ki je obnorel kupce v Evropi in širše. Na sredini druge generacije je bil spet deležen prenove, ki sicer ni tako zelo globinska, a ravno pravšnja, da se bo spet dobrikal kupcem. In kakšen je pravzaprav povprečen kupec? Želi si srednje zmogljiv avto, ki je obenem varčen, dovolj prostoren in z nekaj terenskega karakterja, da lahko tu in tam brez kakršnekoli bojazni zapelje makadam. In vse to tiguan ima. Hkrati ima tudi primerno visoko ceno, a roko na srce, ker se večina kupcev tako ali tako odloči za nakup prek financiranja, končna cena morda le ni najpomembnejši faktor.

Le majhni popravki

Zadnja osvežitev je tiguanu prinesla nekaj izpiljenih oblikovnih potez. Opazno spremenjeni so žarometi z novim LED podpisom, nov je odbijač, ki ima večjo odprtino za zajem zraka, nova so platišča, nova pa je tudi grafika zadnjih LED luči. V potniškem delu je največji preskok opažen v delu armaturne plošče. Volkswagnovci so voznikov delovni prostor malenkostno preuredili, mu vgradili nov volan, izboljšane digitalne merilnike z nekoliko spremenjeno grafiko, osrednji in ne največji 8-palčni zaslon na dotik ima v ozadju izboljšan MIB3 multimedijski sistem (vsa vsebina je v slovenskemu jeziku), ta pa se brez težav povezuje s pametnimi telefoni in podatke zrcali na osrednji zaslon. V tekmovanju proizvajalcev, ki se otepajo klasičnih vrtljivih stikal in gumbov, testni tiguan še vedno ohranja klasiko za upravljanje glasnosti radijskega sprejemnika, česar bodo zagotovo veseli tisti nekoliko bolj tradicionalni vozniki. Pri izbiri 10,25-palčnega zaslona tega ni več. Kar ne velja za upravljanje klimatske naprave. Tam so namestili drsna stikala. Presenečen sem, da testni model (za ta denar) ni imel vgrajenega navigacijskega sistema. Vem ja, stvar izbire paketa. Opazno izboljšana je zvočna izolacija, saj se dizelskega motorja in zunanjega hrupa precej manj sliši, pozicija za volanom je zelo dobra, saj ima uporabnik dober pregled nad okolico avtomobila. Sedeža sta dovolj udobna tudi za vožnjo na daljše relacije, prostora za kolena na zadnji klopi nikakor ne primanjkuje, kot tudi ne prostora za prtljago v zadnjem delu avtomobila. V nekaj potezah je sicer možno povečati nakladalni prostor (naslon se preklopi v razmerju 20:40:20), a pozor, uporabnik mora za nekaj sto evrov dokupiti predelno polico, sicer nima zagotovljenega ravnega dna. Testni tiguan je ni imel.

Tehnični podatki

Motor: dvolitrski štirivaljnik s 110 kW (150 KM)

Menjalnik: 7-stopenjski, DSG

Navor: 360 Nm pri 1600 vrtljajih

Posoda za gorivo: 58 litrov

Cena: 37.510 evrov (z dodatno opremo 37.959 evrov)

Varnostni dodatki za doplačilo

Boljše izbire od dvolitrskega dizla ta trenutek pri Volkswagnu ni. Zelo preprosto. 110-kilovatni motor s 360 Nm navora zelo lahkotno premika 1640 kilogramov pločevine, zmore dosegati tudi nekoliko višje hitrosti, ko je to potrebno, obenem pa ravno dovolj dinamike, da z njim ne bo težav pri prehitevanju. In ne samo to. Z nekaj božanja stopalke za plin se povprečje porabe lahko zniža tudi pod 6 litrov. Kljub dejstvu, da ni opremljen s štirikolesnim pogonom se ceste zelo dobro drži, čeprav je morda na trenutke še malce pretrd, zato pa potniki ne bodo imeli občutka, da se ta med zavoji ziblje. Volkswagnovci so mu ob prenovi malce nadgradili seznam varnostnih dodatkov, a zviti Nemci vse to zapakirajo v določene pakete oprem, ki jih kupcu prištevajo h končni ceni. V našem primeru se ta ustavi tik pod 38 tisočaki. Da se razumemo, ni poceni in z vsako prenovo se cene dvigujejo, a na drugi strani kupec dobi korekten in nenazadnje vsestranski avto.