Kdo je pravzaprav čarovnica Befana?
Medtem ko se slovenski otroci v decembru in začetku januarja veselijo kar treh dobrih mož, Miklavža, Dedka Mraza in Božička, imajo naši zahodni sosedje še eno, nekoliko drugačno pranično junakinjo. V Italiji namreč že stoletja v noči na 6. januar otroke obdaruje dobrohotna čarovnica Befana. Strašljiva na pogled, a mehka po srcu, je Befana ena najbolj nenavadnih, a obenem najbolj priljubljenih figur evropskega ljudskega izročila.
Befana italijanske - pa tudi nekatere primorske - otroke obdaruje v noči na 6. januar.
Foto: ProfimediaBefana je stara, mršava ženska z rutico na glavi, oblečena v črno, sajastega obraza in z metlo v roki. Izročilo pravi, da leti na metli, se spušča skozi dimnike in v nogavice pridnih otrok tlači sladkarije, igrače in suho sadje, porednim pa pusti kepo premoga.
Befanino ime naj bi izviralo iz grške besede epifanija, ki obeležuje prihod svetih treh kraljev k novorojenemu Jezusu. Prav s tem dogodkom je povezana najbolj razširjena krščanska legenda o Befani. Ko so trije modri kralji iskali pot do Betlehema, naj bi potrkali tudi na njena vrata. Gostoljubna, a preveč zaposlena s hišnimi opravili, jih ni hotela spremljati. Kasneje je odločitev obžalovala, vzela darila in se odpravila na pot. Tako kraljev kot jezusa nikoli ni našla. Od takrat naj bi vsako leto iskala božje dete in v upanju, da se skriva v katerem od otrok, obdarovala vse.
Befana je sicer precej starejša od krščanstva. Raziskovalci jo pogosto povezujejo s predkrščanskimi verovanji, zlasti z rimskimi in še starejšimi obredi, povezanimi z rodovitnostjo in koncem starega leta. Starka, ki jo na epifanijo v nekaterih krajih sežigajo v obliki lutke, naj bi simbolizirala iztekajoče se leto - staro, iztrošeno, a nujno, da pride novo. Krščanstvo je ta na videz neprijetni ženski lik ščasoma omililo in mu nadelo novo, skoraj babiško vlogo.
Vsak otrok dobi vsaj malo "premoga"
Kljub svoji priljubljenosti pa je Befana doživela tudi birokratski udarec. Leta 1977 je italijanska vlada pod vodstvom Giulia Andreottija praznik epifanije črtala s seznama dela prostih dni, da bi spodbudila gospodarstvo. "Uboga Befana, postala je begunka," je takrat dejal papež Pavel VI. Praznik so leta 1985 znova uvedli, a spomin na to "epizodo" ostaja del Befanine sodobne zgodovine.
Befana je danes živa in še kako glasna. Na rimski Piazzi Navona vsako leto med božičem in 6. januarjem prirejajo sejem z igračami, sladkarijami in podobami stare čarovnice. Še posobej so nanjo ponosni v mestu Urbania, ki se razglaša za njen "uradni dom". Vsako leto tam gostijo večdnevni festival z več deset tisoč obiskovalci.
Čeprav na prvi pogled deluje kot ostanek nekih temnih časov, je Befana pravzaprav presenetljivo sodoben lik. Ne obljublja popolnosti, ne zahteva brezhibnosti - vsak otrok dobi vsaj malo "premoga". Morda prav zato ostaja tako trdno zasidrana v italijanski kulturi: kot opomin, da so tudi nepopolnost, starost in napake del življenja - in da je včasih dobra čarovnica lahko bolj človeška kot vsi dobri možje skupaj.