(INTERVJU) S Tinkaro Kovač o glasbi, karieri in tudi o ločitvi: “Ohranila sem čisto srce in zdravo pamet”
Poznava se že od takrat, ko je navdušila s prvo uspešnico Veter z juga in je na sceno prinesla nekaj čisto novega, posebnega. In takšna je še vedno. Čeprav bo septembra praznovala 46 let, so njene misli sveže, drugačne. Poleg tega pa zdaj žari, kot že dolgo ni, saj se je po težki ločitvi postavila na noge in našla tudi novo srečo v ljubezni.
Pred kratkim sem jo srečala in videla, da je opazno drugačna, srečna, žareča, in sem jo nagovorila, da spregovoriva o bolj življenjskih temah, čeprav sama raje kot o sebi govori o svojem delu, še posebej zdaj, ko se pripravlja na jesenski veliki koncert v prestolnici. Ampak naposled je pristala in me po slikanju na koprski obali na izjemno vroče ponedeljkovo popoldne peljala v prijetno ohlajeno picerijo, kjer je spregovorila o svoji življenjski filozofiji. Na poti domov sem na radiu slišala njen duet s Tokcem Love song in ugotovila, da je Tinkara takšna kot njene priredbe uspešnic - še vedno prepoznavna, a povsem sveža, unikatna. Krasno, da jo imamo!
Ko sva se pred kakim mesecem po dolgem času videli, ste se mi zdeli drugačni, bolj žareči. Kaj se dogaja z vami? Ste imeli le dober dan ali ste v dobri življenjski fazi?“Najbrž je to kombinacija vsega, kar ste rekli. Kar se tiče življenjskih faz, sem šla čez zelo razburkane pokrajine. Po navadi se v življenju pojavijo izzivi in ko po tem še ohranimo čisto srce, zdravo pamet, dobre ljudi ob sebi, smo na koncu še močnejši kot prej. Poleg tega je bila moja želja prav v teh letih sebe bolje postaviti, to pa sem naredila tako, da sem si vzela več časa za svojo ustvarjalnost, pisanje pesmi, več časa, da sem bila doma in nisem bila razpršena naokoli, več časa za sprehode v naravo … Tudi bolj zdravo živim in vse to se na koncu pozna.
Tinkara Kovač
glasbenica
“Včasih starši mislimo, da bi morali početi hude kompromise zaradi otrok, pa bi jih morali predvsem najprej zaradi sebe. Otroci veliko prej sprejmejo spremembe, ker nas čutijo.”
Ni izgorela
V današnji družbi smo skoraj vsi razpršeni, za tak umik, kot ste ga opisali, se ljudje običajno odločijo šele takrat, ko že pregorijo. Pri vas do tega ni prišlo, kajne?“Ne, nisem izgorela ali kaj podobnega. Verjetno sem se takšna rodila, da imam v sebi veliko notranje energije in moči. Kolikokrat se zgodi, da na zabavah, praznovanjih, v studiu ali pa z otroki, pri dojenju, ko sem res dolgo, tri leta dojila obe hčeri, ko torej že vsi omagajo, sem jaz še vedno na bojnem polju kot v kakšni videoigrici. V sebi imam strast do življenja, do ustvarjalnosti. Ko sem razmišljala, kako bi poenostavila svojo življenjsko filozofijo, je nastal zelo lep rek: 'Da je vse - vse.' Kar pomeni: če se nekdo z lastno inteligenco in svojimi izkušnjami loti nekega področja na določen način in to obvlada, se v tem uri, to preprosto prenese na vse drugo in mu je to v pomoč, tako kot je meni bila in je še vedno glasba. Skozi življenje je dobro iti z močnim notranjim občutkom, da bo vse v redu. Mama me je naučila, da se ne oziram na to, kar rečejo drugi in kar si drugi želijo, ampak samo grem naprej. Ko sem ugotovila, da je to preprosto prenesti na vsakršne življenjske situacije, mi je šlo vse v redu. Ker vstopam tudi v novo življenjsko obdobje ženske, nisem čakala na zaplet, ampak sem storila to že pred tem in začela transformacijo pri sebi z malo drugačnim načinom življenja, da ne ostanem pri rutini izpred desetih, petnajstih let.”
Kaj pa je bilo narobe z vašim življenjem pred desetimi ali petnajstimi leti?“Takrat si pač mlajši, zato je prav, da se spreminjamo. Prav tako ne bi bilo dobro, da bi zaradi razdajanja komurkoli izgubila stik s seboj.”
Ste torej vse, kar ste počeli, počeli 110-odstotno, in to sebi na škodo?“Ja, ker sem ekstremist in kdaj pretiravam. Stres je lahko pozitiven ali negativen, sama imam celo več težav pri soočanju s pozitivnim stresom, ker ne odneham, ker mi je fino. In potem se tako utrudim, da je preveč. Včasih si napišem na koledar križec čez cel dan kot opozorilo, da tisti dan nič ne delam.”
O negovanju odnosov
Pred približno dvema letoma ste se ločili. Kako ste to doživljali?“Ne bi dramatizirala okoli začetkov in zaključkov, ker je to največkrat neizbežno. Tako kot pravi Alica v čudežni deželi in njena mačka Smejalka: jaz sem se zjutraj zbudila in se vmes že trikrat transformirala, zato nisem več enaka kot prej, ker se mi je vmes že nekaj zgodilo. Ljudje bi se morali naučiti, da ko pride do zaključka, je to v redu in prav. Včasih je bila življenjska doba veliko krajša, danes je daljša in to, da uspe enim ohraniti odnos toliko in toliko let, je težko in redkost, ker se vsi ne spreminjamo na enak način in v isto smer.”
Všeč mi je, da ste omenili neizbežnost začetka in konca odnosa, saj so ljudje pogosto presenečeni, kadar je odnosa kar naenkrat konec, čeprav se odnos vedno enkrat konča – četudi s smrtjo enega od partnerjev …“Tako je. Lahko je konec ali pa je sprememba, transformacija v neko drugo obliko odnosa, ki mora biti boljša, kot je bila prej.”
Ste težko sprejeli konec zakona?“Ne. V življenju sem vedno sprejemala vse, kar mi je bilo dano. Naučila sem se tudi tega, da nisem moja mama, nisem moji starši in da ne delam teh transferjev v življenju.
Pa ste jih delali?“Gotovo. Zato sem se zavestno odločila, da bom nehala ljudi in odnose med seboj primerjati, saj je vsak odnos unikum. Moja starša sta se razšla, ko sem imela že 18 let. Mama mi je res stežka to povedala, jaz pa sem ji odgovorila, da končno, češ da je bil že čas. (smeh) Včasih starši mislimo, da bi morali početi hude kompromise zaradi otrok, pa bi jih morali predvsem najprej zaradi sebe. Otroci veliko prej sprejmejo spremembe, ker nas čutijo.”
Za vsak odnos se je maksimalno potrudila
Danes se mnogi vedejo, kot da partnerje lahko izbirajo po katalogu, in zato prehitro odnehajo v odnosu. Ste vi morda prehitro odnehali?“Ne, kje pa! Za vsak odnos - tudi tiste prej - sem se maksimalno potrudila, ker verjamem, da se da bolje, in tako dam sebi in drugim možnost. In ko pravijo, kako hitro otroci rastejo in kaj vse ljudje zamudijo, jaz pravim, da nisem ničesar zamudila. Bila sem tako veliko s hčerkama, da sem s tem zadovoljna, pomirjena. Nisem med tistimi, ki se kar naenkrat zbudijo in ugotovijo, da imajo velike otroke.”
Bi v svojem življenju kaj spreminjali?“Včasih se vprašam, ali ima o tem sploh smisel razmišljati. Kaj, če bi se raje ukvarjala s tem, kaj bom, saj preteklost ne obstaja več. Lahko pa se iz nje nekaj naučimo. Pri sebi si želim še spremeniti nekatere stvari, želim napisati še več pesmi in biti še več v studiu. Hočem imeti še večje koncerte, pobeliti hišo … - skratka še kup izzivov. Kar se tiče odnosov in mojega odziva nanje, pa mislim, da ne bi mogla narediti nič več, kot sem, pa ne želim zveneti predrzno. Če človek da maksimalno od sebe, ve, da je naredil vse, kar je lahko.”
O efektu pingpong žogice
Ste bili vedno tako trdni ali ste imeli v odnosih tudi trenutke, ko ste dvomili o sebi?“Vse to spada zraven, tudi še težje stvari, in to je treba sprejeti. Življenje je kot paleta vseh barv - niso le tiste svetle, nasmejane, ampak tudi temne. Dostikrat se mi je tudi v drugih življenjskih situacijah dogajal efekt pingpong žogice: kolikor človek nizko pade, toliko visoko se nato žogica odbije in gre še višje, se brusi. Spomnim se situacij, ko sem si rekla, da zmorem še več in da naj se mi dogajajo izzivi, saj se bo kasneje ustvarila harmonija, prišlo bo dobro. To so vibracije, zvok, frekvenca. Kot se uglasimo, tako bo prihajalo k nam.”
Kako ste se spreminjali skozi čas?“Ena najbistvenejših sprememb so bili odnosi, pozicioniranje znotraj skupin, sodelavcev. Nisem naravni talent za odnose in sem se morala tega naučiti. Kot otrok sem bila zelo introvertirana, v osnovni šoli sem bila bolj asocialni otrok. Bila sem v svojem svetu, moji vrstniki so se mi zdeli otročji. Eden mojih glavnih izzivov v življenju je imeti v sebi občutek, da sem del neke celote, tudi v nekakšnem sakralnem smislu. Če nekaj naredim, to vpliva nate in obratno. Včasih sem se počutila res zelo osamljeno, zdaj pa ne več.”
Kako ste to spremenili?“Saj imam s tem še zdaj kdaj opravka. Včasih se mi je zdelo, kot da sem izgubila samo sebe, pa ne vem točno zaradi česa - dela, urnikov? Pozabila sem delati stvari, ki so mi všeč. Pri 17 letih sem že začela kariero in to te potem kar vleče naprej, kar naenkrat te ni več in si v nekem sistemu. Takrat sem se morala ustaviti in si reči, da ne potrebujem toliko zunanjih stvari, ampak grem raje vase.”
Kako je bilo skozi čas z vašo samozavestjo in samopodobo?“Vedno sem vedela, kdo sem, kaj bom delala. Problem je bilo prilagajanje zaradi strahu pred zapuščenostjo, da se ne bom spet počutila tako samo kot v osnovni šoli. Sem edinka, navajena sem biti sama s seboj in sem rada sama. A ne vedno. Pomembno je, da zbiraš okoli sebe ljudi ne zaradi nuje, da ne boš spet osamljen, ampak da se skupaj bogatiš.”
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 29, 16. julij, 2024.