(INTERVJU) Gianni Rijavec: “Z dalajlamo sva se pogovarjala, kot bi se od nekdaj poznala”

Gianni, letos praznujete 40 let glasbene poti. Če se za trenutek ozrete nazaj, kaj je tista rdeča nit, ki vas je štiri desetletja držala pokonci in zvestega glasbi, tudi takrat, ko časi niso bili najlažji?

“Odgovor je zelo enostaven in sicer glasba je v meni. Izhajam iz glasbeno-prosvetne družine in pri nas doma je bila vedno prisotna glasba. Doma je še vedno več kot 200 let star klavir Petrof in vedno sem zahajal med črno bele tipke. Glasba je torej del mene, to ni moje delo ampak način življenja. Kadar mi je najtežje, se usedem za klavir in takoj je svet lepši. Potrebno je vztrajati in se ne predati, tudi kadar je najhuje. Uspeh pride z vztrajnim delom. No, pri umetnosti je pomemben tudi talent, ki je osnova. Sam talent pa ne pomaga nič, če ni trdega dela, truda. Danes bi radi vsi hitro uspeli in tako nastaja instant glasba, ki pa ne ostane. Čez 40 let je zagotovo ne bo več.”

Vaše pesmi, kot so Ciao Mateja, Nancy iz Ljubljane in Adijo Špela so preživele že številne generacije. Kako gledate na dejstvo, da jih danes pojejo tudi nekateri, ki se ob njihovem nastanku sploh še niso rodili?

“To so melodije, ki so ponarodele in se prenašajo iz roda v rod. Preprosto so ostale, so zimzelene. Že takrat, ko so nastale sem čutil, da niso muhe enodnevnice. Vse te pesmi, ki ste jih omenili, imajo zgodbo, ki je resnična. Bil sem opazovalec resničnih zgodb in jih s pesmimi ovekovečil. Mateja je resnično obstajala in je res šla v Afriko, Nancy poje o prevzetnih ljubljančankah ob srečanju s preprostimi fanti iz podeželja, ki so prišli študirat v Ljubljano, Špela pa je bila stevardesa in stevardese so bile takrat zelo popularne.”

Gianniju Rijavcu se je v spomin najbolj vtisnil papež Janez Pavel II.

Foto:

Bukovica, kjer nastopate v nedeljo, ima v slovenskem prostoru skoraj mitski status. Je kraj prvih ljubezni, velikih plesov in nastopov svetovno znanih imen. Kakšen pomen ima Bukovica za vas osebno in kaj mislite, da je dala slovenski (in širši) glasbeni sceni?

“Bukovica je bila legendarno plesišče in koncertno prizorišče. Veljalo je, da če nisi nastopal v Bukovici, te ni bilo, nisi bil popularen, ne samo v slovenskem, ampak v Jugoslovanskem merilu. Tako zame, kot za vse takratne glasbenike je pomenila status. Torej, če so te povabili, si bil priznan, renomiran, popularen glasbenik. Za slovensko, pa tudi jugoslovansko sceno je bila eno najpomebnejših plesišč. Lahko rečem, da je bila kultna in kot ste rekli, veliko ljudi se je v Bukovici zaljubilo. Takrat ni bilo interneta in družbenih omrežij ..., takrat je bila Bukovica v živo in mislim, da je bilo to bolj zdravo.”

Nastop v Bukovici pripravljate ob slovenskem kulturnem prazniku, Prešernovem dnevu. Pesem Beli golob, ki povezuje Prešernovo Zdravljico z vašo glasbo, je srce fundacije, ki širi idejo miru. Kako danes, v svetu napetosti in razdeljenosti, razumete Prešernovo sporočilo “ne vrag, le sosed bo mejak”?

“To je univerzalna mirovniška misel, ki jo imamo zapisano v naši nacionalni himni. Gre v bistvu za ideje francoske revolucije. Takrat, ko je pesem in z njo tudi fundacija nastala, ljudje niso razumeli, kaj hočem s tem povedati. Danes je odgovor na dlani. Mir ni samoumeven, za mir si je potrebno prizadevati sleherni trenutek. To želim vsem nam sporočiti. Poglejte kaj se dogaja -smo na robu tretjega svetovnega spopada.”

Večkrat poudarjate, da je vaše poslanstvo skrbeti za mir na svetu z glasbo. In to ste ponesli celo do treh papežev. Se vam zdi, da ima glasba danes še vedno moč, da vpliva na svetovne odločevalce, ali je to postalo težje kot nekoč?

“Tako dalajlama kot papež Janez Pavel II. sta mi rekla, da glasba nagovori človeka hitreje, kot govorjena beseda. Glasba seže globlje v človekovo srce in dušo in ima zato izjemno moč. Pesem ogreje srce. Osnova Mednarodne mirovniške fundacije Beli golob je pesem s prej omenjeno univerzalno mirovnisko mislijo 'Ne vrag, le sosed bo mejak'. To ostane, to je sporočilo miru in Slovenci moramo biti ponosni, da je to del naše zgodovine, kulture.”

Gianni je kariero začel v skupini Big Ben, s katero so bili prave zvezde svojega časa.

Foto: Arhiv Lady

Morda čisto trivialno vprašanje - na katerega izmed treh papežev vas veže najlepši spomin?

“To je pa zelo težko vprašanje, ker je vsak pontifikat nekaj posebnega. Vsak papež zaznamuje čas, je postavljen oziroma izvoljen času primerno. Če pa gledam iz čisto osebnega, človeškega vidika, mi je Janez Pavel II. najbolj ostal v spominu, morda zato, ker je bil naš rojak, slovanska duša. Bil je zelo preprost. No, saj so vsi preprosti, ko prideš do njih. To je dokaz, da so vsi veliki ljudje zelo preprosti. Z dalajlamo sva se pogovarjala, kot bi se od nekdaj poznala, res neverjetno.”

Če bi danes imeli priložnost, da enemu izmed najvplivnejših svetovnih voditeljev osebno podarite pesem Beli golob in mu ob tem nekaj poveste – komu bi jo dali in kaj bi mu sporočili?

“Mislim, da sta kar dva takšna - Vladimir Putin in naš slovenski zet Donald Trump. Moj nasvet je zelo preprost - vse se da rešiti z diplomacijo. Vendar so tu v ozadju drugi interesi in pohlep ne pozna meja. Čas bo pokazal, kaj je zares v ozadju, kakšni so interesi velikih sil. Tako pač je. Skrbeti moramo, da ohranjamo vsak pri sebi notranji mir, ki je nujen in je pogoj za mir med nami.”

Koncert v Bukovici je del programa in turneje Sentimenti. Kaj lahko obiskovalci pričakujejo. Gre za bolj nostalgično potovanje ali tudi pogled naprej, v naslednje poglavje vaše glasbene poti?

“Vse skupaj je en 'šentiment', kot bi rekli mi Primorci. Na koncertu izvajam moje največje uspešnice, ki so pred 40. leti odmevale tudi v Bukovici. Na sporedu pa so tudi moje nove skladbe kot so Lipa od none, Oljkar, Rdeča roža. To je sentimentalen koncert, želim namreč, da si ljudje napolnijo dušo in srce in da se morda na koncertu tudi zaljubijo, tako, kot so se nekoč na tem legendarnem plesišču. Ljubezen je moč, nas gor drži in brez ljubezni nas ni, ne obstajamo!” •