Gianni Rijavec: romantik z dušo in stilom

Zgodba Giannija Rijavca se začne v posvetnoglasbeni družini, kjer je bila glasba več kot le hobi, bila je način življenja. Mama je bila zborovska pevka, teta zborovodkinja, dedek organist, sredi največje sobe na kmetiji pa je stal klavir kot najdragocenejši zaklad, ki ga Gianni še vedno čuva in 'neguje'. Tudi danes še vedno rad poudari, da brez tega klavirja njuna hiša, kjer živita z ženo Patricijo, ne bi bila več ista. Na njem je začel igrati kot otrok. Ljubezen do glasbe ga je potem vodila najprej v glasbeno šolo, ki jo je obiskoval poleg gimnazije, nato pa še na študij na pedagoško akademijo. Zvestobo klavirju pa je ohranil vse življenje. Danes ima doma tri. 200 let stari črni Petrofov klavir so hoteli Nemci med drugo svetovno vojno odnesti s seboj, ker so ugotovili, kako dragocen je, vendar je po nekem čudnem naključju ali pa zaradi vztrajnosti ene od njegovih starih tet ostal na pragu hiše in je še vedno pri njih. Druga dva pa sta pozlačena, eden je na sedežu fundacije Beli golob, legendarni beli koncertni klavir pa ga redno spremlja na nastopih. “To je moj zaščitni znak. Treba ga je bilo naročiti in seveda doplačati, saj je ta različica dražja kot črna. Pred časom me je eden izmed glasbenikov vprašal, če bi mu klavir posodil za snemanje spota, a sem ga prijazno zavrnil. Ta klavir je moj stalni spremljevalec in me nekako zaznamuje,” prizna in doda: “Kot me zaznamujejo orgle. Na Trnovem, kjer živim že od rojstva, skorajda ne mine ne praznik ne nedelja, da v domači cerkvi ne bi odmeval glas orgel, na katere igram.”

Od Big Bena do belega klavirja

Skupina Big Ben je leta 1985 s pesmijo Ciao Mateja nastopila na Pop delavnici in si odprla vrata do številnih uspehov. V naslednjih letih so nanizali številne, lahko bi rekli kar zimzelene uspešnice. Big Ben je kmalu postal ena najprepoznavnejših skupin tistega časa. S skladbo Moja Mari, ki sta jo ustvarila Tadej Hrušovar in Dušan Velkaverh, so nastopili na Jugoviziji v Beogradu, takratnem jugoslovanskem izboru za pesem Evrovizije. “Leta 1988 smo zmagali na Festivalu Melodije morja in sonca s pesmijo Mladi Joža. Na tem festivalu smo nastopali še velikokrat s skladbami Rdeče vrtnice, Ciao Portorož, Lady Blue … Vmes so nastale še legendarne skladbe, kot sta Adijo, Špela in Nancy iz Ljubljane.”

Leto 1992 predstavlja mejnik, saj so se kot prvi Slovenci iz nove samostojne Slovenije odpravili na gostovanje k Slovencem v Avstralijo in leto kasneje v Kanado … “S seboj smo nesli tudi zastave in simbole nove države. Med slovenskimi izseljenci je vedno zelo čustveno, a takrat je bilo veliko ponosa in solza sreče,” se rad spominja. Sledile so še turneje na Švedsko, v Nemčijo, domala po vsej Evropi.

S skupino Big Ben so bili prave zvezde svojega časa.

Foto: Arhiv Lady

Big Ben je izdal kar deset plošč, a po desetih intenzivnih letih je Gianni začutil potrebo po samostojni poti z večjo umetniško svobodo in poglobljenim izrazom. “Odločili smo se za razhod, jaz pa sem si začrtal samostojno pot. To je bil velik izziv in ogromna razlika. Kar naenkrat si za vse sam, a glasba mi je bila tako pomembna, da sem vztrajal. Sicer pa sem ponosen, da sem bil tudi pri Slovencih v Argentini.”

Danes je Gianni povsem drug glasbenik, kot je bil v osemdesetih letih. Danes ustvarja edinstvene koncerte, na katerih elegantno povezuje pop in klasično glasbo. “Pop glasbo sem povezal s klasično glasbo tako, da sem klavirju, ki je moje osnovno glasbilo, dodal še godalni kvartet. Tako imam zdaj na nastopih ob sebi tudi akademske glasbenike in svoj spremljevalni ansambel, ki ga sestavljajo moji dolgoletni prijatelji in odlični glasbeniki Vojko Sfiligoj, Enos Kugler in Peter Jan. Veliko nastopov pa imam tudi sam s klavirjem, tudi takšen koncert ima poseben čar.”

Primorec je poznan tudi kot velik ljubitelj nemških ovčarjev. Na sliki s kužkom Hayem.

Foto: Osebni Arhiv

Leto praznovanja

Gianni ostaja zvest tradicionalni slovenski melodiozni pop glasbi. Ne podlega trendom, ampak ustvarja pesmi z močnimi, zapomnljivimi refreni. »Zdi se mi, da Slovencem danes manjkajo hiti, ki jih lahko zapojemo. Pri meni je to osnova. Refren mora ostati v ušesu, sicer pesem ne ostane v srcu,« rad poudari. Za časa svoje glasbene poti je izvedel več kot 2000 koncertov. Med najodmevnejšimi so bili zagotovo samostojni koncert za vatikanski diplomatski zbor v Vatikanu, nastop v Strassbourgu ob sprejemu Slovenije v Svet Evrope, koncert v Bruslju v evropskem parlamentu na znamenitem European prayer breakfast, nastopi na sprejemu pri papežu Janezu Pavlu II. v Vatikanu. Pred leti je bil razglašen tudi za slovenskega glasbenega ambasadorja. Znan pa je tudi kot ustanovitelj Mednarodne mirovniške fundacije Beli golob, z glasbo pa je ponesel širjenje ideje o miru domala po vsem svetu. Kot ustanovitelja fundacije so ga sprejele številne moralne avtoritete: papeži Janez Pavel II., Benedikt XVI., Frančišek, vodja tibetanskih budistov dalajlama, poglavar armenske pravoslavne cerkve Garegin II., poglavar srbske pravoslavne cerkve Irinej, poglavar makedonske pravoslavne cerkve Stefan …

Razen z glasbo pozornost rad pritegne tudi s svojo opravo. Njegove koncertne obleke niso naključne. Gre za uniforme, izdelane po vzoru oblačil vplivnežev iz časa Avstro-Ogrske. Navdih je njegov prapraprastric baron Andrej Winkler, deželni predsednik Kranjske v času Franca Jožefa. Uniforme - črno, belo in rdečo - je zasnovala njegova žena, slikarka in kiparka Patricija, ki mu stoji ob strani tudi kot ustvarjalka vizualne podobe. “Ko oblečem uniformo, pokažem spoštovanje do glasbe, klavirja in občinstva. Klavir je kralj, in takšen mora biti tudi nastop.”

Po štirih desetletjih ustvarjanja ostaja zvest glasbi, sebi in svojim vrednotam. Vsak dan še vedno vadi, piše in ustvarja: “Če en teden ne igraš, prsti več ne tečejo, kot bi morali,” pravi s smehom. A ni dvoma, v njegovih prstih, glasu in srcu še vedno bije ritem ljubezni do glasbe. In kot pravi sam: “Glasba ni samo posel. Glasba je duša. In če vanjo vložiš srce, se to čuti. V vsakem tonu.”