Elektrika kot pomoč

Leta 2024 se je Toyotin terenski velikan Evropi predstavil v novi generaciji z znanim klasičnim dizelskim motorjem. A ni trajalo dolgo, saj so že nekaj mesecev po premieri pri Toyoti sporočili, da bo land cruiser doživel rahle tehnične spremembe na pogonskemu sklopu. Povsem jasno je bilo, da gre za elektrifikacijo v mehkejši obliki, ki omogoča doseganje zahtevnih emisijskih standardov. Nedavno sem ponovno sedel za volan Toyotinega orjaka s posodobljenim dizelskim motorjem in že po prvih nekaj kilometrih je bilo jasno, da je postal pri vozniških sposobnostih še za odtenek bolj prepričljiv. 2,8-litrski dizelski štirivaljnik zdaj razvije 151 kilovatov moči in impresivnih 500 Nm navora, za dodatno pomoč pa je tu še elektromotor oziroma generator, ki razvije največ 12 kilovatov moči in 65 Nm navora, temu pa energijo dovaja 7,6 kilograma težka litij-ionska baterija s kapaciteto 0,2 kWh. Glede na velikost in težo land cruiserja je jasno, da elektro enota z baterijo ni sposobna premikati 2,3 tone težkega terenskega orjaka, kot je to v navadi pri klasičnih avtomobilih. Vsak zagon motorja pospremijo znani takti dizelskega štirivaljnika, šele pri speljevanju oziroma pospeševanju se v delovni proces vključi elektrifikacija. Speljevanje je bolj gladko, pospeševanje zvezno in za odtenek odločnejše. To se najbolj opazi na asfaltni podlagi. Elektrifikacija vendarle ne prinaša nižje porabe, čeprav jo tovarniške informacije omenjajo. Povprečje med našim druženjem se je ves čas gibalo okrog 10 litrov, kar pri 80-litrski posodi za gorivo v praksi pomeni med 700 in 800 kilometrov preden sem vnovič obiskal bencinsko črpalko, kar je bilo v tistih dneh pred volitvami prava loterija.