Prof. dr. Urban Bren, prejemnik Zoisovega priznanja in izjemen raziskovalec, ki življenje namenja preventivi rakavih bolezni

Vaše raziskovalno področje je zelo široko in tesno povezano s preučevanjem nastanka raka.  Kako bi svoje delo na enostaven način opisali? Kakšna priporočila imate za širšo javnost?

Moje delo obsega preprečevanje oziroma zaviranje poškodb dednega materiala, ki ga prizadenejo rakotvorne spojine. Opažamo, da pojavnost raka iz leto v leto narašča. V Sloveniji je to že bolezen, ki vzame največ življenj, celo več kot srčno-žilne bolezni.

Razlog pa ni zgolj vse starejša populacija, temveč tudi vse bolj onesnaženo okolje, iz katerega vnašamo rakotvorne substance ali kemijske karcinogene, ki poškodujejo naš dedni material. To pa pospeši razvoj in širjenje t.i.  nesmrtnih neoplastičnih celic, iz katerih nastane rak.

Analize kažejo, da bo od današnje generacije za rakom zbolel vsak drugi deček in vsaka tretja deklica. Čeprav obstaja veliko različnih vrst raka, imajo praktično vsi isti vzrok – poškodbo dednega materiala, ki jo povzroča bodisi elektromagnetno sevanje visokih energij, kemijski karcinogeni ali pa virusi.  

Širši javnosti svetujem predvsem zdrav način življenja – ne kadite, veliko se gibajte, izogibajte se mastni hrani in suhomesnatim izdelkom. Uživajte čim več sadja in zelenjave, saj sta bogata s snovmi, ki krepijo naš imunski sistem. Priporočam tudi cepljenje proti Humanemu papilomavirusu (HPV), ker je ta vzrok številnim rakavim obolenjem.

Ste prvi, ki je pokazal, da kemijska reaktivnost snovi dobro napove, ali so te rakotvorne. Za kakšne snovi gre, v kateri hrani jih najdemo? Čemu se je smiselno izogniti?

Raziskujem pogoste prehranske karcinogene – med drugim kemikalije, ki nastanejo pri procesu cvrtja in različnih vrst vrenja. Tako na primer pomfrit pogosto vsebuje akrilamid, alkohol in jogurt pa uretan. Mnogi ne vedo, da mora tobak npr. zavreti preden gre v cigareto. Tu so še poliaromatski ogljikovodiki in njihovi halogenirani derivati, ki onesnažujejo vodo in prst.

Marsikdo ne ve, da recimo sir s plemenito plesnijo lahko z užitkom pojemo. Tistega sira, ki ima neplemenito plesen, pa nikakor ne smemo zaužiti, saj lahko na ta način vnesemo mikotoksine v telo, ki se jim moramo za vsako ceno izogniti.  

Zanimivo je tudi to, da imajo skoraj vsi izdelki s kikirikijevim maslom v sebi miniaturne, komaj zaznavne količine aflatoksinov. Tudi s slovenskih trgovskih polic zaradi onesnaženosti z aflatoksini vsako leto tako umaknemo več kot ducat živilskih izdelkov. Ne gre torej za problem tretjega sveta, nerazvitih držav, cel svet se sooča s tem. To je le nekaj snovi, ki smo jim dnevno izpostavljeni in se jim zelo težko izognemo.

Prof. dr. Urban Bren, UM FKKT, UP FAMNIT, IOS

Foto: UP

Ali si lahko pri tem pomagamo z naravnimi spojinami in rastlinami, ki jih preučujete?

Že Teta Pehta je v Kekcu rekla, da za vsako bolezen raste rožica na svetu. Če pogledamo, je dve tretjini sintetičnih zdravil, ki jih proizvajajo farmacevtske družbe, vseeno osnovanih na naravnih produktih in spojinah, ki so prisotne v naravi. Najbrž čudežne palčice, ki bi odpravila vsaka rakava obolenja, ne bomo imeli, a če lahko rak za nekaj let ali desetletij odložimo, je to pomemben dosežek, in s tem se v našem laboratoriju tudi ukvarjamo, torej s preventivo, ne pa kurativo. Vselej pa svetujem ohranjanje zdravega življenjskega sloga.

Ukvarjate se tudi z mikrovalovnim sevanjem? Najbrž ne gre le za sevanje mikrovalovne pečice, kajne? Se mu lahko sploh  še izognemo?

Mnogi sprva pomislijo na mikrovalovno pečico, a je žal virov mikrovalovnega sevanja mnogo več. Danes je človek izpostavljen mikrovalovnemu smogu, kot še nikdar v zgodovini. Mikrovalove namreč oddajajo naši mobilni telefoni, brezžična omrežja, GPS naprave, radarji in sateliti. Danes se mu tako ne moremo več izogniti.

Vendar pa lahko naredimo veliko s tem, da od sebe oddaljimo vir sevanja. Mobilni telefon naj tako ne bo v žepu blizu reproduktivnih organov. Dajmo ga raje v zadnji predal nahrbtnika. Ljudje ga imamo radi na nočni omarici, a to tudi ni priporočljivo. Naj med spanjem ne bo tik ob naši glavi, naj nas raje počaka v dnevni sobi.

Dognanja v zvezi z varnostjo mikrovalov še niso dokončna, so pa zaskrbljujoča. Mikrovalovno sevanje je Svetovna zdravstvena organizacija že postavila na listo potencialnih karcinogenov, saj je dokazano povzročilo signifikantno povečanje v pojavnosti glioblastomov - možganskih tumorjev.

Rad pravim, ne umrimo zaradi nevednosti, pa tudi ne od strahu. Ne rabimo iti nazaj v kameno dobo. Lahko uporabljamo prednosti moderne tehnologije, a hkrati upoštevajmo opozorila, da se malo oddaljimo od virov sevanja. Verjamem pa tudi v to, da če bo le pritisk javnosti dovolj močan, bodo morala tudi podjetja začeti skrbet, da se bodo proizvajale naprave z manjšo sevalno močjo.

Komaj ob takih informacijah se pravzaprav zavedamo, kakšno moč ima javno raziskovanje?

Pomen financiranja javne znanosti je res enormen. Če vzamem za primer samo podjetja tobačne industrije. Ta so imela dolga leta v svojih predalih dokaze o škodljivosti kajenja, pa so jih spretno skrivala pred javnostjo, ker so bila v nasprotju z njihovimi poslovnimi interesi. Tako tudi od sodobnih tehnoloških velikanov ne gre pričakovati, da bodo financirala študije o škodljivosti mikrovalovnih sevanj. Zaradi tega država nastopa kot varuh skupnega družbenega dobrega in je nepogrešljiva v smislu financiranja znanosti.

Komunikacija znanosti je bistvena, saj smo raziskovalci večinoma plačani iz javnih virov in smo tako zavezani, da raziskujemo za javno dobrobit. Nevednost in predsodki so vedno največji problem. To pa se danes žal zgolj stopnjuje z uporabo družbenih omrežij. Včasih so bile informacije veliko bolj filtrirane, pa ne mislim na cenzuro ampak na to, da je imel na primer novinar primerno izobrazbo in imel je pomoč svojega urednika, s katerim sta skupaj pregledala pereča vprašanja in razmislila, katerega sogovornika bosta povabila. Danes pa je pač tako, da lahko vsak v nekaj minutah posname TikTok video in širi lastne ideje, za katerimi ne stojijo strokovne reference.

Kako je epidemija Covid 19 vplivala na vaše raziskovanje?

V našem laboratoriju se ukvarjamo z računalniško podprtim razvojem zdravilnih učinkovin in takoj, ko je prišla epidemija, smo začeli proučevati virus SARS-CoV-2. Ne laboratorijsko, temveč računalniško, kar je veliko varnejše. Še vedno računalniško razvijamo zdravila proti Covidu 19, saj so razmere pokazale, da ta virus zelo hitro mutira. Nenehno nastajajo novi sevi. Spomnim se, da sem bil štirikrat cepljen in sem virus dvakrat prebolel, pa sem prepričan, da me v tem zimskem obdobju čaka še ena epizoda Covida 19. Ker SARS-CoV-2 virus preprosto prehitro mutira in pobegne našemu imunskemu odzivu, kot prebolevniku, ali kot cepljenemu posamezniku.

Podobno hitro mutiranje ima tudi virus HIV zato proti njemu še dandanes nimamo razvitega učinkovitega cepiva. Obstajajo pa učinkovita protivirusna zdravila. Naš cilj je dolgoročneje zavreti SARS-CoV-2 virus, ne zgolj enega njegovega seva. Protivirusna zdravila  so se pri tem generalno izkazala za veliko bolj dolgoročno učinkovita.

Prof. dr. Urban Bren, UM FKKT, UP FAMNIT, IOS

Foto: Matjaž Tavčar

Trenutno predavate tudi na Fakulteti za matematiko, naravoslovje in informacijske tehnologije Univerze na Primorskem (UP FAMNIT) na Oddelku za aplikativno naravoslovje – Fizikalno kemijo s kemoinformatiko. Kakšen je vaš cilj kot univerzitetni profesor?

Zelo rad predavam na primorski univerzi. Veseli me vzpon programa Bioinformatike, v sklopu katerega predavam prvostopenjskim študentom predmet Fizikalna kemija s kemoinformatiko. Imamo veliko mednarodnih študentov iz držav Zahodnega Balkana in širše ter predmet vsako drugo leto izvajam v angleškem jeziku. Gre za živahen program, ki neprestano raste, drugostopenjski program Bioinformatike pa študentom nato ponujamo na mariborski univerzi. Predavati je izziv in veselje hkrati.

Univerzitetni profesor ima zelo zanimivo poklicno pot, sestavljeno iz treh neločljivo povezanih delov - raziskovalnega, pedagoškega in strokovnega. Menim, da mora biti cilj vsakega profesorja, da skuša izsledke svojih raziskav v pedagoški proces vključiti na takšen način, da bo v študentu vzbudil tisto iskrico entuziazma, s katerim bo postal odličen raziskovalec ali strokovnjak svojega področja.

Ste prejemnik Zoisovega priznanja, Svetovna federacija znanstvenikov vas je uvrstila med najperspektivnejše znanstvenike, imate skupno objavo z Nobelovim nagrajencem, ste strokovni izvedenec Organizacije združenih narodov (OZN) za področje računalniškega načrtovanja zdravilnih učinkov in redni član Evropske akademije znanosti in umetnosti, pa verjetno to še ni vse. Kaj vam ti dosežki pomenijo? Ste si kdaj mislili, da vam bo uspelo vse to?

Danes bi zagotovo ponovil isto pot. Tu bi povzel misel svojega pradedka, ki pravi, da je vsak človek zgolj senca svojih otroških sanj, pričakovanj in aspiracij. Če se tako zazrem v mladost, si je majhni Urban seveda želel še več, kot je dosegel, čeprav sem na doseženo zelo ponosen. Je pa prav,  da ostane tudi nekaj neuresničenega, ker to so tisti motivi, ki nas vlečejo dalje, ki nam pomagajo, da se ne ustavimo. Zagotovo pa to isto reklo pomeni tudi, da sami ne smemo biti prestrogi sodniki drugih, saj so tudi oni zgolj senca svojih otroških sanj, aspiracij. Poskusimo biti prizanesljivejši drug z drugim.