Na prvi Čajanki s psihologi o vključevanju oseb z invalidnostjo

Pozornost je bila usmerjena na vključevanju oseb z invalidnostjo in razumevanju različnih vidikov invalidnosti, pri čemer je psihologinja poudarila, da ta pojem sega precej dlje od zgolj fizičnih omejitev, na katere običajno najprej pomislimo.

V skladu s Konvencijo Združenih narodov o pravicah invalidov so invalidi osebe z dolgotrajnimi telesnimi, duševnimi, intelektualnimi ali čutnimi okvarami, ki lahko v povezavi z različnimi ovirami onemogočajo njihovo polno in enakopravno sodelovanje v družbi. Invalidnost torej ni le lastnost posameznika, temveč rezultat interakcije med posameznikom in okoljem. Invalidnost torej nikakor ni težava posameznika – nekaj nezaželenega, kar je treba popraviti, premagati ali skriti, temveč neusklajenost med posameznikom in njegovim okoljem.

Omejitve so lahko fizične, kot so na primer stopnice, ki onemogočajo dostop osebam na vozičku. Lahko pa so tudi senzorične – na primer močna svetloba, ki osebo z nevrološkim stanjem (npr. epilepsijo ali avtizmom) spravi v stisko ali celo poslabša stanje bolezni. Prisotne so tudi socialne ovire, kot takrat, ko nekoga na vozičku ne povabimo na dogodek, ker domnevamo, da se zaradi neustreznega prostora ne bo mogel udeležiti ali ker bo drugim zaradi tega nelagodno. Telesna omejitev tako hitro postane tudi družbena.

Pomemben del ovir predstavljajo tudi odnosne in institucionalne ovire. Med odnosne ovire spadajo predsodki, kot so nejevera, da ima nekdo resnično omejitev, ali prepričanje, da ljudje z invalidnostjo ne sodijo na zahtevna, stresna delovna mesta – denimo v akademsko okolje. Institucionalne ovire pa med drugim vključujejo tog delovni urnik, pomanjkanje fleksibilnosti ali rigidne postopke, ki posameznikom z omejitvami otežujejo vključevanje.

Namesto da bi se omejitve le "reševale", Hadaschikova spodbuja k razmišljanju o odstranjevanju ovir in načrtovanju sistemov, ki so univerzalno dostopni – torej prilagojeni različnim skupinam (otrokom, starejšim, slepim, gibalno oviranim itd.). Primer takšnega pristopa je univerzalno oblikovanje za učenje, ki spodbuja fleksibilen časovni razpored in hibridne načine dela.

Čeprav se pogosto govori o stroških inkluzije, so v resnici stroški izključevanja  precej večji – a pogosto nevidni. V ZDA je kar 60 % oseb z omejitvami brezposelnih, ne zaradi pomanjkanja sposobnosti, temveč zaradi ovir in predsodkov. Inkluzivno okolje pa dokazano zmanjšuje absentizem, krepi organizacijsko kulturo in povečuje produktivnost. Kljub temu ostaja  invalidnost močna stigmatizacija, ki mnogim otežuje, da bi odkrito spregovorili o svojih potrebah.

Na koncu Hadaschikova poudarja, da inkluzija ni dobrodelnost, temveč osnovna človekova pravica. Omogočiti ljudem z različnimi vrstami invalidnosti, da razvijajo svoje sposobnosti in se počutijo kot polnopravni člani družbe, pomeni graditi družbo pripadnosti, ne razlik.