Bolečina - prijatelj ali sovražnik: prepričanja pacientov in kronifikacija bolečine

Bolečina je tista, ki nas ohranja pri življenju, saj nas opozarja na nevarne situacije in nas uči, katerih dejanj se moramo izogibati, če je ne želimo ponovno doživeti. Ko smo otroci, je najpogostejša strategija ob bolečini: "Počakaj, da mine, in se nato znova loti igre." A kaj se zgodi, ko odrastemo in bolečina ne mine več? Se nehamo igrati?

Akutna bolečina, torej bolečina, ki nastane kot odziv na poškodbo tkiva in je sorazmerna z njeno stopnjo, ohranja svojo primarno funkcijo tudi v odrasli dobi: opozarja nas na nevarnost in spodbuja k ukrepanju, s čimer omogoča zaščito telesa. Vendar pa se v nekaterih primerih ta zaščitni mehanizem poruši. Bolečina vztraja, postane nesorazmerna s stopnjo poškodbe tkiva in ne služi več svojemu prvotnemu namenu, sama postane vzrok omejitev in nezmožnosti. Takšna bolečina vpliva na posameznikovo vsakodnevno delovanje, zmanjšuje funkcionalno zmožnost in lahko pomembno poslabša kakovost življenja. To obliko imenujemo kronična bolečina; o njej govorimo, kadar bolečina vztraja dlje kot tri do šest mesecev. Ocenjuje se, da s srednje močno do močno kronično bolečino živi približno 20 odstotkov odrasle populacije.

Prepričanja, ki lahko negativno vplivajo na trajanje kronične bolečine

Prehod iz akutne v kronično bolečino je zapleten proces, v katerega so vključeni biološki, psihološki in socialni dejavniki. Razumevanje teh mehanizmov je ključno za učinkovito obravnavo in preprečevanje kronifikacije bolečine. V zadnjih letih so raziskave pokazale, da ima izobraževanje pacienta o nevroznanosti bolečine pomembne pozitivne učinke- zmanjšuje intenzivnost bolečine, strah pred gibanjem (kineziofobijo), katastrofiziranje ter izboljšuje funkcionalno zmožnost in kakovost življenja. Ti učinki so bili potrjeni pri različnih kliničnih stanjih, med drugim pri kronični bolečini v spodnjem delu hrbta. V nadaljevanju so predstavljena pogostna napačna prepričanja pacientov, ki lahko negativno vplivajo na razvoj in trajanje kronične bolečine.

Če se vrnemo k primerom iz otroštva; po padcu s kolesom nismo prenehali s vožnjo, temveč smo poskusili znova. V odrasli dobi pa se po poškodbi ali izkušnji bolečine pogosto odzovemo drugače; dejavnost, ki je bila nekoč prijetna, opustimo. Če nam je v akutni fazi poškodbe določen gib, na primer počep, povzročal bolečino, se mu začnemo izogibati. Tudi ko je poškodba že zaceljena, se v nas pogosto ohrani strah, da bi gib ponovno izzval bolečino ali poškodbo. Takšen vzorec mišljenja in vedenja imenujemo kineziofobija (iz gr. kinesis - gibanje, phobos - strah). Kineziofobija predstavlja pomemben dejavnik v kronifikaciji bolečine, saj lahko negativno vpliva na potek rehabilitacije. Strah pred gibanjem posameznika odvrača od izvajanja terapevtskih vaj, ki bi sicer lahko prispevale k zmanjšanju bolečine in izboljšanju funkcionalnosti. Posledično se zmanjšata telesna aktivnost in telesna pripravljenost, kar vodi v začaran krog neaktivnosti, bolečine in še večje gibalne omejenosti.

Pretirana občutljivost

Na potek razvoja kronične bolečine lahko prav tako vplivajo napačna prepričanja pacienta o resnosti same poškodbe. Zanašanje na slikovno diagnostiko tukaj ni najboljši pristop, saj ugotovitve na slikovni diagnostiki in medicinskih testih ne korelirajo nujno z bolečino. Veliko ljudi stopnjo bolečine povezuje s stopnjo okvare tkiva. Iz takšnega načina razmišljanja se tvorijo prepričanja: "Če je moja bolečina zelo močna, to pomeni, da je poškodba resna in moram biti zelo previden." Takšno prepričanje je, ko govorimo o kronični bolečini, zmotno. Bolečina se, kot vsi naši čuti (voh, sluh, dotik, idr.) procesira v živčnem sistemu. Ta lahko postane "pretirano občutljiv", pojavu pravimo centralna senzitizacija. To najlažje ponazorimo z analogijo o budilki.

Doma imate budilko, katere glavna naloga je, da vas zbudi pravočasno, da ne zamudite svojih obveznosti. Predstavljajte si, da se vaš alarm sproži ob 7. uri zjutraj. Poskušate ga utišati, a se ne izklopi, pritiskate na gumb za izklop, odstranite baterije, celo vržete budilko skozi okno, vendar še vedno vztrajno zvoni. Čeprav ste zdaj že povsem budni, budilka še kar ne preneha delovati, njen namen je izpolnjen, a vseeno ne utihne. Na podoben način deluje tudi naš živčni sistem, ki predstavlja nekakšen notranji alarmni mehanizem. Njegova naloga je, da nas opozarja na morebitne nevarnosti ali poškodbe. Ko pride do nevarnosti, na primer, ko se dotaknemo vroče površine živčni sistem pošlje možganom signal o nevarnosti. Možgani nato sprožijo odziv: občutimo bolečino, ki nas opozori, da nekaj ni v redu, in nas spodbudi, da odreagiramo (npr. odmaknemo roko). Ko nevarnost mine in se telo začne celiti, se alarm običajno umiri. Tako kot bi se budilka po pritisku na gumb končno utišala. Pri nekaterih ljudeh pa se ta "notranja budilka" ne izklopi. Živčni sistem ostane preveč občutljiv in še naprej pošilja signale o nevarnosti, čeprav poškodbe ni več. To pomeni, da bolečina vztraja, čeprav so tkiva že zaceljena, podobno kot budilka, ki ne preneha zvoniti, čeprav nas je že zdavnaj zbudila.

Vsak dan izvedemo nekaj prijetnih gibov

Razumevanje bolečine je prvi korak k njenemu obvladovanju. Pomembno je vedeti, da bolečina ni vedno neposreden pokazatelj poškodbe tkiv, včasih gre le za preobčutljiv živčni sistem, ki se je "naučil" pretirano opozarjati na nevarnost, čeprav ta dejansko ni več prisotna. Tako kot se lahko naučimo gibati varno po poškodbi, se lahko tudi naš živčni sistem postopoma nauči, da nevarnosti ni več. Ključno pri tem je gibanje. Gibanje, ki ga spremlja razumevanje, da bolečina ne pomeni nujno škode, pomaga živčnemu sistemu, da se se od-uči nevarnosti. Namesto izogibanja gibu, ki je nekoč povzročal bolečino, ga poskusimo postopoma ponovno vključiti, z manjšim obsegom, počasneje, z več pozornosti na občutke v telesu. Zato je koristno, da vsak dan izvedemo nekaj prijetnih gibov, morda kratko hojo, raztezanje ali vaje, ki nam jih je svetoval terapevt - in ob tem telesu sporočamo: "V redu je, varno je." Postopno izpostavljanje, razumevanje in gibanje so osnova, s katero pomagamo svojemu telesu in živčnemu sistemu, da ponovno sodelujeta in varujeta, ko je to potrebno.