Zlato iz Tivolija še vedno sveti

LJUBLJANA > To je bil prvi veliki zmagovalni trenutek jugoslovanskega športa na največjih tekmovanjih. Medalje so košarkarji osvajali že prej - srebrne na OI 1968, SP 1963 in 1967 ter EP 1961, 1965 in 1969, najžlahtnejšo pa prav na domačem prvenstvu.

Svetovno prvenstvo, šesto po vrsti in prvo na evropskih tleh, potem ko so bila vsa prejšnja v Južni Ameriki, je potekalo med 10. in 24. majem 1970 v Sarajevu, Splitu, Karlovcu in Ljubljani, kjer so bili tudi zaključni boji. Tekmovalni sistem je bil precej drugačen kot zdaj; ekipe so v v zaključni fazi igrale vsaka z vsako, tako da je Jugoslavija prvo mesto osvojila že dan pred zadnjo tekmo. Poraz proti Sovjetski zvezi v zadnji tekmi je bil njen edini na tekmovanju.

Na prvenstvu 1970 so sodelovale le štiri evropske države. Poleg Jugoslavije še Sovjetska zveza, Italija in Češkoslovaška.

Luna vaša, zlata naša

“Vzdušje je bilo fantastično. Vsa Ljubljana, Slovenija in Jugoslavija je takrat dihala kot eno. Noč po zmagi je bila nepozabna; ljudje so še zgodaj zjutraj peli, se veselili in z zastavami v rokah hodili po mestih,” se spominja kapetan takratne reprezentance Ivo Daneu. V dvorani so gledalci (dijaki trgovske šole iz Nove Gorice) izobesili napis Luna vaša, zlata naša. Opozarjali so na dejstvo, da so ZDA leto prej stopile na Luno, v dvoboju s košarkarji Jugoslavije pa ostali praznih rok. V reprezentanci sta bila dva v Sloveniji rojena igralca - Ivo Daneu in Aljoša Žorga - ter Vinko Jelovac, sicer doma iz Osijeka, a zavoljo dolgoletnega igranja v Olimpiji “posvojeni” Slovenec. Ostali člani zlate generacije so bili: Ratko Tvrdić, Ljubodrag Simonović, Trajko Rajković, Dragan Kapičić, Krešimir Ćosić, Damir Šolman, Nikola Plećaš, Dragutin Čermak in Petar Skansi. Selektor je bil Ranko Žeravica.

Ivo Daneu je bil kapetan Jugoslavije med letoma 1963 do 1970. Na SP v Ljubljani s 33 leti prišel poškodovan z natrgano stegensko mišico, zato ni imel tako ključne vloge v ekipi kot na prejšnjih velikih tekmovanjih. “Imeli smo ambicije po medalji, nihče pa ni razmišljal o zlati medalji. Za nagrado smo od države dobili okoli milijon in pol dinarjev. Za primerjavo; mesečna plača je bila tedaj približno 400.000 dinarjev. Z denarjem, ki sem ga prejel, sem si kupil parcelo pod Krvavcem, kjer smo potem postavili družinski vikend,” je povedal Daneu.

Štiri evropske države

V petdesetih letih od takrat se je košarka močno spremenila. Igra je zdaj bistveno hitrejša, košarkarji so fizično veliko močnejši, več je poudarka na taktični pripravi na tekmeca in izvedbi napadov oziroma obrambe. “Največja razlika je v improvizaciji. Nekoč nam je trener dal iztočnice, igralci pa smo se prilagodili obrambi tekmeca in sami izvedli akcijo. Trener ima zdaj bistveno pomembnejšo vlogo kot nekoč, še vedno pa je igralec tisti, ki mora videti in razumeti položaj na igrišču. Zato pravim, da je treba košarko igrati z glavo,” poudarja Ivo Daneu.

Razlika v primerjavi s tistimi časi je tudi v geografski razširjenosti košarke. Na prvenstvu 1970 so sodelovale le štiri evropske države. Poleg Jugoslavije še Sovjetska zveza, Italija in Češkoslovaška. Srebro je osvojila Brazilija, ki je bila prvi favorit prvenstva, bron pa Sovjetska zveza. Nato so se zvrstile Italija, ZDA, Češkoslovaška, Urugvaj, Kuba, Panama, Kanada, Koreja, Avstralija in Združeni arabski emirati.

Prvi strelec SP je bil Korejec Pa Shin Dong s povprečjem 32,6 točk na tekmo, v idealni peterki pa so bili Krešimir Ćosić, Sergej Belov in Modestas Paulauskas (oba SZ), Ubiratan Pereira Maciel (Brazilija) in Američan Kenny Washington.