Zlata generacija je odšla iz Salonita

KANAL> Poleti 1996 so kanalski odbojkarji po osvojitvi državnega naslova dobili tekmeca za kvalifikacije za ligo prvakov. Po zmagah nad Bihaćem in danskim Gentoftejem so se uvrstili v ligo prvakov (to je v tistih časih uspevalo le celjskim rokometašem), kjer so nato premagali še novosadsko Vojvodino, močni dunajski Donaukraft in bili na pragu (2:3) slavja z atenskim Panathinaikosom. V zgodovino bo šla novogoriška (tedaj v Kanalu še ni bilo dvorane) tekma z evropskim prvakom Modeno, za katero je bilo vsaj dvakrat več zanimanja kot sedežev v dvorani.

Salonit Anhovo je v ligi prvakov igral še naslednjo sezono, ko se je izteklo zlato obdobje s trenerjem Dragutinom Šukerjem - sedanjim predavateljem na reški univerzi.

Cementarji so bili sicer leta 1999 še zadnjič državni prvaki, a se uspehom v sezoni 1996/97 niso več približali. Zlata generacija se je raztepla na vse strani. Le redki so ostali povezani s klubom. Tedanji kapetan Dejan Munih (do nedavnega drugi trener Hitovih deklet) je bil ob koncu drugega Šukerjevega obdobja kot njegov pomočnik sredi prejšnjega desetletja reševalec zaključka ponesrečene sezone, ki se je namesto s pričakovanim finalom iztekla s tretjim mestom. Njegovi spomini na čase po zlatem obdobju so grenki: “Težko bo ponoviti kaj takega. Imeli smo odlično jedro domačih igralcev, dobre tujce, delali smo na profesionalen način. Bili smo prvo primorsko moštvo na takšni ravni tekmovanja. Žal kasneje klub ni znal izkoristiti vsega znanja, ki smo ga ob slovesu imeli tedanji igralci. V kanalski odbojki bi nas lahko ostalo več, kot nas je.”

V klubu je ves čas ostal sedanji športni direktor Miloš Grilanc (igral je v drugi sezoni lige prvakov), ki opozarja, da razmere pred 15 leti niso primerljive z današnjimi:

“Generacija, ki je tedaj prišla v ligo prvakov, zasluži vse spoštovanje, vendar je danes v ligo prvakov veliko težje priti. Vse je dražje, pogoji strožji, poleg tega pa imamo manj denarja, kot smo ga imeli tedaj. Če danes nimaš vsaj treh milijonov evrov proračuna in v bližini dvorane z okoli pet tisoč sedeži, ni osnovnih pogojev za takšno tekmovanje. Tudi sistem uvrstitve je sedaj povsem drugačen. V ligo prvakov prideš, če ima država dovolj dobro reprezentanco, namesto, da bi to šlo skozi klubske kvalifikacije. Mi lahko do boljših denarnih časov le gradimo lastno odbojkarsko šolo, v kateri bi si želel več fantov, ki so včasih igrali. Marsikaj bo v klubu treba narediti prostovoljno ali z malo denarja, novi članski odbojkarji pa bodo morali ob igri končati šolanje. Upam, da se jih bo kar največ odločilo tudi za nadaljnje trenersko izobraževanje.”

In kje je preostala zlata generacija danes? Nikola Vidič je delegat prve lige, Igor Šimunčić trener avstrijskega Doba, Mitja Berlot je lani zaključil kariero, Tomaž Sirk in Matjaž Jerončič sta se posvetila službam izven športa, Boris Jelavič je trener v zamejstvu, Gregor Jerončič in Jasmin Čuturič imata za sabo poldrugo desetletje vrhunskega igranja v tujini (evropska podprvaka), kjer je nato nadaljeval in končal tudi Boris Zorica.

Samo Miklavc je vodja mlajših selekcij v Prvačini, Dragan Pezelj pa je pomagal strokovno postaviti na noge blejsko odbojko (med drugim je zaslužen za prihod trenerja Glenna Hoaga).

IGOR MUŠIČ