Vsa obžalovanja in bremena slovenskega zaklada

A to, kar berete, ni nič od tega. Je logika, postavljena na glavo, in v središče dneva po tem postavlja človeka, mladeniča, v določenih pogledih še fanta, ki s(m)o mu prerokovali glavno vlogo povsem drugačne vrste, a se mora spoprijeti z bremenom nedoseženih ciljev in zapravljenih priložnosti. “Bo šla pa naslednja,” nam je dejal Benjamin Šeško. Ni bil najboljši, če se lahko izrazimo tako. Ni bil tisti Benjamin, ni bil tisti Beni, na katerega smo se navadili v teh nekaj letih, pa če smo ga obiskovali v klubih pod oznako rdečega bika ali z njim preživljali delovni čas s tistimi nekaj obveznimi zasebnimi dodatki v okviru reprezentance. Sicer je bilo nekaj zanj in za naše druženje značilnih šal, nekaj hudomušnih nasmehov izpod obrvi, nekaj domislic s tako simpatičnim naglasom iz njegovih Radeč - a to ni bil tisti Šeško. Tisti brezskrbni v najboljšem pomenu tega izraza in brezmejni pri svojih zmožnostih, ambicijah, ciljih. Neustavljiv na igrišču in neustavljiv, kadarkoli je bilo treba o tem pripovedovati novinarjem ali kramljati z navijači med neskončnim podpisovanjem vsega mogočega in med fotografiranjem.