Uroš Zorman: “Delujemo kot ena velika družina”

LILLE > Potem ko so Slovenci prvi del tekmovanja sklenili na drugem mestu v skupini A za Nemčijo ter pred Španijo in Švedsko, so v četrtfinalu po selitvi v Lille na nogometni stadion Pierre Mauroy ugnali Norveško s 33:28 in prvič v zgodovini napredovali v polfinale OI. Doslej so najdlje prišli do četrtfinala leta 2000 v Sydneyju in pred osmimi leti v Riu de Janeiru. V Braziliji jih je bila na poti do morebitnega polfinala ustavila prav Danska. Na igrišču je bil takrat tudi Uroš Zorman, zdajšnji selektor, ki je vodenje reprezentance prevzel pred dobrima dvema letoma. Od takrat je varovancem skušal vcepiti predvsem ekipni duh in povezanost. Nekaj, kar na tem turnirju Slovenci stopnjujejo iz dvoboja v dvoboj.

Vedno poudarjam pomen ekipe

“V večini smo skupaj od prvega dne, odkar sem prevzel vodenje reprezentance in vedno sem poudarjal pomen ekipe. V tem pogledu smo na dolgi rok napredovali. Zmeraj na koncu zmaga ekipa,” pravi 44-letni Ljubljančan. “Kljub temu, da kdaj tudi ekipa izvrže izstopajoče posameznike, kar je povsem normalno, vseeno delujemo kot eno. To je ena velika družina in če ne bo v tej družini vse, kot mora biti, lahko imaš najboljše igralce na svetu, pa ti ne bodo pomagali veliko. Mogoče za tekmo, dve, na dolgi rok pa gotovo ne,” je še o povezanosti tako igralskega kot strokovnega štaba razlagal Zorman.

Uroš Zorman

rokometni selektor

“V prvi vrsti moraš biti človek. Lahko si najboljši športnik na svetu, a če si slab človek, kaj ti ostane po koncu kariere?”

Po njegovem mnenju so bolj kot sami uspehi pomembne vrednote, ki te krasijo skozi kariero. In tudi to je želel vcepiti v reprezentanco, ki se zdi, da je pripravljena drug za drugega žrtvovati vse. “V prvi vrsti moraš biti človek. Lahko si najboljši športnik na svetu, a če si slab človek, kaj ti ostane po koncu kariere? Nič ti ne pomaga šest olimpijskih kolajn, če se po koncu kariere z nikomer ne moreš usesti na kavi in normalno pogovoriti. To je moje in tudi naše vodilo skozi življenje,” je še filozofsko pristavil slovenski selektor. Je pa hitro poudaril tudi športni pogled na vodenje izbrane vrste: “Seveda moramo tudi malce modernizirati rokomet, igrati hitro in tudi to bi rekel, da nam na trenutke uspeva.”

Pravi, da je ekipa imela po uvrstitvi v polfinale olimpijskega turnirja vroče glave, kar je povsem običajno za tovrstno tekmovanje. Obenem je prevladovala tudi izpraznjenost, kar je še ena logična posledica zavedanja, da igraš v polfinalu, dodaja Zorman. Sporočila podpore so deževala z vseh strani in šele po tem so se v reprezentanci zavedali, da počnejo nekaj velikega.

V slovenskem taboru je pred odločilnimi tekmami za kolajne nekaj preglavic povzročala poškodba enega najboljših posameznikov turnirja Koprčana Aleksa Vlaha, ki ima težave z mišico. Vlah je bil ped medsebojnim polfinalnim obračunom sicer drugi strelec olimpijskega turnirja s 46 goli, enega več je dosegel le Danec Mathias Gidsel.

Niso jih ustavili niti termini tekem

Slovenci so na olimpijskem turnirju zelo dobro ustavljali zunanje linije tekmecev, na drugi strani pa Slovenije niso uspeli ustaviti niti termini tekem, ki so variirali vse od 9. ure zjutraj do vključno s polfinalom dveh zaporednih tekem ob 21.30. “Lahko bi govorili o tem in se pritoževali, ampak tu nimamo kaj storiti. Lahko bi govorili tudi o tem, kaj na teh OI deluje in kaj ne, ampak dejstvo je, da bi ohranili osredotočenost, tudi če bi nas dali igrati v šotor,” je pomenljivo o zunanjih dejavnikih razlagal Zorman.

Na vprašanje o tem, ali bi bilo lepo kot prvi slovenski kolektiv na OI osvojiti kolajno, se ni pustil zmesti. “Kaj mislite vi?” je odgovoril s protivprašanjem in nato le dodal: “Nikoli vsaj sam nisem dajal poudarka rekordom. Seveda bi bilo za nas vse fenomenalno, če bi dobili kolajno, kakršnokoli že.” AŽ