Tečemo lahko veliko dlje, kot si mislimo

Ali morda vemo, kako daleč lahko pridemo s svojimi nogami, na primer v osmih urah? Bi raje samo hodili, tekli ali izmenjevali tek in hojo? Še več, kako bi se na koncu poti počutili?

Prepovedano za otroke, ženske in prestare

Da je maratonski tek za običajnega človeka škodljiv, je veljalo v prvi polovici prejšnjega stoletja. A strašenje odmeva še do današnjih dni. Da je to za običajnega človeka preprosto predaleč. Tako na maratonih niso smeli teči starejši moški, ženske in otroci. Da to ni zanje, je bilo vsem tako jasno, da prepoved nastopa ni bila niti zapisana - bila je samoumevna. Pred dobrimi 100 leti so diskvalificirali tekača, ki je v cilj prišel cel in zdrav, vendar je bil za tek prestar. Štel je 54 let. Ko pa so pred 50 leti videli, da na bostonskem maratonu teče dekle, so jo diskvalificirali. Z generacijo otrok cvetja so se omejitve začele sproščati. Vztrajnostni tek je v tistih časih bil sredstvo upora nad omejevanjem svobode gibanja.

Vedno bolj prisegam na popotovalni tek, ko izmenjujemo tek in hojo. Zame osebno je pravo odkritje, da je mogoče s tekom in hojo prepotovati res dolge razdalje.

Zaradi prepričanja, da je tek na dolge razdalje sam po sebi nevaren, se veliko ljudi ne loti izjemno prijetne in koristne dejavnosti, ki je človeku pisana na kožo. Predstavljajte si prepričanje, da je dolgotrajna hoja po planinah škodljiva. Koliko več ljudi bi popoldneve, konce tednov in počitnice preživelo pred televizorji ali v nakupovalnih središčih in ne v naravi, kjer nismo potrošniki, ampak popotniki.

Bolj smiselno je ugotoviti, kako teči, da ne bomo imeli težav s stopali, gležnji, koleni, kolki ali hrbtenico, da ne bomo imeli težav s pregrevanjem telesa, kako piti, kako se obuti, kako načrtovati obremenitve, da se ne preobremenimo, oziroma pretreniramo. Kako ravnati, če do posameznih težav pride. Da se naučimo s tekom ukvarjati tako, da se ne izčrpavamo, ampak nasprotno naredimo nekaj dobrega zase.

Popotovalni tek

Žal še vedno veliko ljudi tek dojema preveč tekmovalno. Pri tem seveda verjamem in vem, da se da v tekmovalnem teku uživati, nenazadnje sem bil tekmovalec na 400 in 800 metrov. Vendar ta užitek ne izvira toliko iz samega teka, ampak iz užitka v tekmovanju. Tek pa je lahko sam po sebi užitek, nas gnete, prežema in popelje v čudovite kraje. Zato vedno bolj prisegam na popotovalni tek, ko izmenjujemo tek in hojo. Zame osebno je pravo odkritje, da je mogoče s tekom in hojo prepotovati res dolge razdalje. Še več, da potovanje, ko živahno in sproščeno izmenjujemo hojo in tek, poteka veliko lažje, kot če samo hodimo.

Na dolgih razdaljah pride takšna ozaveščenost našega sloga teka še toliko bolj do izraza. Toliko bolj pomembno je tudi, da vemo, na kakšen način obnavljati naše notranje moči oziroma kako ohranjati stanje ravnovesja, za to, da smo zmožni tudi po več urah še vedno teči s svežino. Ko se nam to dobro sestavi, je dolgi tek res en velik podaljšan užitek. Z užitkom pa se zelo daleč pride.