Srebro s Sicilije so nato nadgradili z zlatom v Turčiji

KOPER > 23. julija 1998 je slovenski kolektivni šport osvojil prvo kolajno po osamosvojitvi. V Trapaniju na Siciliji so odigrali finale evropskega prvenstva mlajših članov do 22 let (zadnje, poslej so starost znižali na 20 let), v katerem je proti Sloveniji slavila ZR Jugoslavija z 92:73. A tudi srebrno odličje je bilo izjemen dosežek, v resnici prava senzacija.

Takrat je bilo vsem jasno, da raste zelo obetavna košarkarska generacija, vendar pa je selektor Zoran Martić, zdajšnji trener Olimpije(dve leti zatem je v kategoriji U-20 stopil na evropski prestol), v pripravljalnem obdobju doživel številne odpovedi. Ko sta nastop odpovedala Rašo Nesterović in Boštjan Nachbar, so delnice slovenske ekipe že precej padle. Tem so sledili Marko Milić in Simon Petrov, Andrej Žakelj se je poškodoval, del priprav sta izpustila Primož Brezec in Matjaž Smodiš. Z zdajšnjega pogleda na preteklost bi bila to ekipa in pol! Slovenijo so potem zastopali: Primož Brezec, Pavel Djurkovič, Dragiša Drobnjak, Gregor Hafnar, Goran Jurak, Primož Kobale, Jaka Lakovič, Marko Maravič, Ernest Novak, Matjaž Smodiš, Miloš Šporar in Marko Verginella. Vsi so igrali v slovenski prvi ligi - po tri igralce sta imela Slovan in Lumar Maribor, dva Pivovarna Laško, po enega pa Olimpija, Hopsi, Krka in Triglav. Pomočnik trenerja je bil Novogoričan Dražen Grbac.

Izidi slovenske reprezentance

Predtekmovanje - Slovenija : Izrael 74:63, Slovenija : Litva 77:59, Slovenija : Latvija 80:73, Slovenija : Turčija 64:71, Slovenija : Španija 82:74; četrtfinale - Slovenija : Francija 77:64; polfinale - Slovenija : Španija 74:66; finale - Slovenija : ZRJ 73:92.

“Spomini so neverjetni in so že 20 let sveži, tako kot bi se vse zgodilo včeraj. Prvenstvo mi bo ostalo v posebnem spominu predvsem zaradi medalje, ki je bila prva v samostojni Sloveniji v kolektivnih športih, ter neverjetnega vzdušja in prijateljstva v reprezentanci. Takratno evropsko prvenstvo je pomenilo konec druženja generacije fantov, ki smo vse od 16 leta preživljali poletja skupaj na pripravah in evropskih prvenstvih mlajših reprezentanc Slovenije,” se EP spominja kapetan reprezentance Miloš Šporar, ki je po poljski izkušnji prav te dni začel novo trenersko zgodbo v ambicioznem KK Graz. Pogled na slovensko sceno je diplomatski: “Več kot pet let me že ni v slovenski košarki. Ampak vidim, da naši klubi že dolgo niso v srednjem evropskem razredu, kjer so prvenstva recimo Romunije, Poljske, Belgije ... Predvsem zaradi slabega zanimanja sponzorjev”.

Pred 20 leti so fantje odšli na Sicilijo brez kakršnihkoli pričakovanj. Za nameček se je v tretjem krogu proti Latviji poškodoval še Matjaž Smodiš, ki nato do konca prvenstva ni igral. Ker so sumili na poškodbo hrbtenice (dejansko je po tem EP Smodiš imel več težav s hrbtom) je 130-kilogramskega dolenjskega orjaka z igrišča odneslo kar deset ljudi, za slikanje na rentgenu v bolnišnici v Palermu pa je denar vodji poti Marjanu Hafnerju založil kar novinar časnika Ekipa. Zdravnik reprezentance je bil tedaj izjemoma onkolog dr. Erik Brecelj.

Slovenija je na poti v finale z ZRJ - tako kot lani v Carigradu - izločila Španijo, v finalu pa je morala priznati premoč ZRJ, pri kateri je bil najboljši igralec Igor Rakočević.

Na EP so igrala mnoga pozneje uveljavljena imena. Prvi med njimi Nemec Dirk Nowitzki, pri Špancih dolgoletni steber Reala in reprezentance, zdaj predsednik nacionalne zveze Jose Garbajosa in Alex Mumbru, za Turčijo Hidayet Türkoglu, Mehmet Okur in Kerem Tunceri, za Grčijo Nikos Hatzivretas in Konstantinos Tsartsaris, za Italijo dolgoletni reprezentant Mario Mordente. Baltski državi sta tudi imeli svoje adute. Latvijec Kaspars Kambala je pozneje prekrižal načrte slovenske izbrane vrste na EP v Turčiji leta 2001, dres Litve sta oblekla Ramunas Šiškauskas in Rimantas Kaukenas.

O tem, kaj je prineslo odličje slovenski košarki, Šporar danes meni: “Naš uspeh je slovenski košarki prinesel veliko. Od takrat je evropska košarkarska organizacija zagotovo začela drugače gledati na nas. Našo generacijo so že pred tem, po medalji pa še bolj, spremljali najboljši evropski in NBA klubi. Če govorim o svoji izkušnji: zame so se odprla vrata v Evropo, vendar kot takratni igralec Olimpije nisem imel možnosti za odhod,” pravi Šporar. Na dogajanje na EP na skrajnem zahodu Sicilije je sicer ohranil kar podrobne spomine: “Podelitev medalj po finalu je bila zelo amaterska, medalja je bila malo večja od kovanca, ampak za nas velika, največja. Proslavljanje je bilo zgodba zase. Zavleklo se je pozno v noč ob druženju z igralci iz drugih reprezentanc. Dirk Nowizki se je že takrat znal zelo zabavati.”

Člani ekipe so se v zadnjih dveh desetletjih srečali dvakrat, če bo možno, se bodo tudi letos.