Športni genij in ekscentrik
V časih, ko za legende razglasijo že skoraj vsakogar, ki malo štrli nad povprečjem, je s tega sveta odšla prava legenda, kralj smučarskih skokov osemdesetih let prejšnjega stoletja. Matti Nykänen je bil športni genij in ekscentrik. Star 55 let je končal razmeroma kratko in sila razburljivo življenje.
HELSINKI > Nič nenavadnega ni, če je današnja vest, da se je v večnost preselil Matti Nykänen, na družbenih omrežjih sprožila veliko užaloščenih komentarjev srednje generacije in tudi mlajših poznavalcev športa ter navijačev. Nykänen in njegov vrstnik po letih, posebnež v smučarskih skokih, Anglež Eddie Edwards, bolj znan pod vzdevkom Eddy The Eagle, sta skakalni šport približala tudi tistim, ki za fante v kombinezonih, ki izzivajo ptice, niso nikoli slišali. Oba sta požela veliko medijske pozornosti izven območij, kjer so skoki priljubljeni. Bila sta edina smučarja skakalca, o katerih so posneli celovečerni film.
Razred zase v vseh pogledih
Leteči Finec je bil začetnik novih časov skakalnega športa. Za njim so dokončno prevladali peresno lahki skakalci, ki še danes pazijo na vsak gram hrane, s čimer pa Nykänen ni imel težav. On ni skakal. Le letel je in pri tem odlično izrabljal veter. S 16 leti je bil finski mladinski prvak, leta 1981 s 17 leti mladinski svetovni prvak, med legende pa se je zapisal pri 18 letih, ko je postal svetovni prvak na veliki skakalnici v Holmenkollnu. Leta 1983 je zmagal na novoletni turneji štirih skakalnic. Istega leta je postal zmagovalec svetovnega pokala, ki ga je dobil tudi leta 1985, 1986 in 1988. Že leta 1983 si je postavil nov cilj: biti prvi skakalec, ki bo osvojil olimpijsko zlato na srednji in veliki skakalnici.
Težko je verjeti, da se je za otroškim obrazom skrival avtodestruktivni skakalni genij.
Težko je verjeti, da se je za otroškim obrazom skrival avtodestruktivni skakalni genij, saj je Nykänen že med kariero rad pogledal v kozarec, kar pa mu na skakalnicah ni škodilo. Kvečjemu je - čeprav se je o tem zgolj ugibalo - postal še bolj slaven, pokazala pa se je tudi temna plat njegovega značaja. Zaradi obnašanja je bil dve sezoni izključen iz ekipe. Poroka s Tiino, finsko manekenko, in rojstvo sina konec leta 1987 sta ga ponovno postavila na pravo pot. Spet je začel trenirati. Sanje so se Nykänenu uresničile na OI leta 1988 v kanadskem Calgaryju. Uspel mu je veliki met, ki ga do danes ni še nihče ponovil: osvojil je dva posamična olimpijska naslova in ekipnega.
Izven skokov pot navzdol
V Garmisch-Partenkirchnu je dosegel rekord, ki je dolgo zdržal: 46 zmag. Kariero je končal na 50. mestu v Val di Fiemmeju v Italiji leta 1991.
Objestnost in želja po materialnih dobrinah sta ga gnali v težave. Skušal je uspeti kot glasbenik in čeprav je njegov izdelek končal na vrhu finske glasbene lestvice, mu to finančno ni pomagalo. Zapravil je večji del premoženja. Prodal je tudi osvojene medalje, ki so jih večinoma odkupili njegovi oboževalci, bil je tudi natakar in se petkrat poročil. Ker je pretepal peto ženo, je moral marca 2004 celo v zapor. Ta ga ni popravil, septembra 2005, teden dni po izpustu, je bil spet na zagovoru na policiji, ker je pod vplivom alkohola spet pretepal ženo. Za 16 mesecev je moral v zapor tudi leta 2009, ko je zabodel sorodnika.
Zadnja leta se je umaknil v osamo, še vedno pa je nastopal v glasbenih klubih, nazadnje pred kratkim. Zaradi alkoholizma si je nakopal zdravstvene težave, tudi diabetes. Zakaj je v noči na ponedeljek umrl, star 55 let, še niso sporočili.
