Slavko Komel po 36 letih sklenil dirkaško pot

Slavko Komel iz Lok pri Novi Gorici je z 68 leti med legendami primorskega relija. Danes upokojeni električar je v avtomobilski šport kot sovoznik prišel iz družine, v kateri nihče ni imel vozniškega izpita. Preden je se je ustalil na vozniškem sedežu, je deset let nabiral izkušnje pretežno kot sovoznik v vozilih zastava 101 in yugo. Z yugom je na prelomu tisočletja zaslovel z zmago v svoji kategoriji na reliju Piancavallo, v Sloveniji pa je v državnem prvenstvu skupine A nabiral državne naslove in medalje že od prvega leta slovenske samostojnosti do vstopa v novo tisočletje. Najprej z oplom kadetom po tem pa z oplom astro GSI 16 V, s katero je v nedeljo kariero voznika - dirkača po 36 letih in 160 relijih tudi zaključil.

Zakaj ste poslovili pred koncem sezone in prav v Novi Gorici?

“Odločitev ni bila lahka. Dirkanje je moja ljubezen, a sem bil zadnja leta za volanom dirkalnika le še občasno. Denarno nisem več zmogel, prednost je imela podpora sinovoma Taiu in Timu, ki tekmujeta v mini cestno hitrostnem motociklizmu. Je pa prav to jesen napočil pravi trenutek, da se tekmovalno upokojim. Starejši sin Tai je dopolnil 16 let in naredil avtomobilski vozniški izpit za vožnjo s spremljevalcem. Tako je padla zamisel, da bi se poslovil na domači dirki, kjer bi sin že sodeloval kot sovoznik, na mestni ulični preizkušnji pa tudi kot voznik, kar se je tudi zgodilo”

Slavko Komel se je na domačem reliju poslovil od dirk.

Foto: Igor Mušič

Kakšna je bila izkušnja slovesa?

“Vesel sem, da sva reli odpeljala do konca in da je Tai solidno dirkal na ulični preizkušnji. Ker sva se menjavala, sva oba spoznala, da je tudi branje zapiskov o progi zahtevno delo - za novinca, ker še nima izkušenj, zame pa zato, ker tega nisem počel že od prejšnjega tisočletja. Zdaj je reli za nama. Ključe avta sem predal Taiu, moja čelada pa bo doma obešena na klin.”

Avtomobilskemu športu pa najbrž ne boste obrnili hrbta ...

“Gotovo bom sinovoma v novi sezoni pomagal pri pripravah na dirke državnega prvenstva v mini cestno hitrostnem motociklizmu, da bi oba osvojila še kakšen državni naslov. Za Taia se dogovarjam, da bi letos nastopil na reliju Idrija v družbi z izkušenim Darkom Vončino, ki je bil prej vrsto let moj sovoznik. Prihodnje leto bi ga usmeril v gorsko hitrostni avtomobilizem, ki je denarno manj potraten kot reli. Pomagal bom, kjer bom mogel. Če ne bom dovolj dober z orodjem, bom pa v boksih pripravljal hrano.”

Slavko Komel je prav na domačem reliju po 36 letih zaključil bogato vozniško dirkalno kariero. Po mestnih ulicah je za volanom že sedel njegov sin Tai, ki bo družinsko izročilo nadaljeval.

Foto: Igor Mušič

Kaj bo z avtomobilom?

“Ta avtomobil bo ostal pri hiši do nadaljnjega. Nanj me vežejo tako dobri rezultati v prvih sezonah kot to, da smo vse predelave opravili doma - v krogu mojih avtomobilističnih prijateljev. Še vedno je dobro vzdrževan in kljub 32 letom v odlični kondiciji. Čeprav gre še za klasično motorno tehniko brez turbine, zmore 230 konjskih moči in 250 newton metrov navora. Še vedno ga je užitek voziti, ko slišiš njegov gromki glas. Ker gre za klasični stroj, ga je pač treba z menjalnikom ves čas držati na visokih obratih. Občutki so takšni, kot ga morda imajo kulturniki, ki poslušajo staro glasbo.”

Kako bi primerjali razmere za dirkanje v začetku vaše kariere in danes?

“Jaz sem še kot sovoznik začel v časih Jugoslavije, ki je bila velik avtomobilistični trg, z velikimi klubi, s sponzorji, s številno izenačeno konkurenco in s cenovno dostopnimi zastavinimi modeli 101 in yugo. Te avtomobile smo pripravljali sami, iztisnili iz njih do sto konjskih moči, na dirkah pa se nas je v nekaj sekundah nabralo po 15. Jaz sem bil v svojih najboljših letih član tedaj močnega ljubljanskega Kompas Hertza. Imeli smo vso materialno podporo, treba je bilo le pridno delati in dobro dirkati. Kot voznik sem imel še veliko srečo, da sem ob sebi dobil sovoznika Cvetka Kristančiča - izvrstnega mehanika. Pomagal je še Bojan Drašček. Skupaj smo že 40 let. Poleg tega sem imel srečo z delodajalci, ki so mi odobrili dopust, ko sem ga potreboval. Danes je v majhni Sloveniji klubom in posameznikom ob vse bolj napredni, a tudi dragi avtomobilski tehniki zelo težko zbrati denar za dirkanje. Ob tem gre vsa zahvala sponzorjem, ki posameznikom v avtomobilskem športu stojijo ob strani. Brez njih tudi sam že dolgo ne bi več dirkal. Naj samo navedem primer, koliko to stane. V moji kategoriji s starim avtomobilom je šlo za reli, kot je novogoriški, približno 4000 evrov.” •