Prve igre z neposrednim televizijskim prenosom

Gonilna sila kandidature je bil knez Alberto Bonacossa, član MOK od leta 1925 in nekdanji olimpijec. Pred drugo svetovno vojno je v kandidaturo prepričal mestni svet kraja s 6500 prebivalci. Leta 1939 je delegacija Cortine v Londonu dobila organizacijo iger leta 1944. Spričo vojne vihre iger ni bilo kar 12 let, vse do leta 1948. Leta 1946 je Bonacossa znova vodil delegacijo Cortine v Stockholmu, kjer je zasedal MOK, a je igre leta 1952 prepričljivo kot edini protikandidat dobil norveški Oslo.

Zmaga že v prvem krogu

Tretja uradna olimpijska kandidatura Cortine d'Ampezzo je bila vložena začetku leta 1949. 27. aprila 1949 so bile v hotelu Excelsior v Rimu predstavljene štiri uradne kandidature: Colorado Springs (Združene države), Cortina d'Ampezzo (Italija), Lake Placid (Združene države) in Montreal (Kanada). Cortina je prepričljivo zmagala že v prvem krogu glasovanja. Dobila je 31 glasov, sledili so Montreal (Kanada) 7, Colorado Springs 2 in Lake Placid (oba ZDA) z vsega enim glasom. Bonacossa je tedaj uresničil sanje. Iger ni doživel. Bil je urednik pri slovitem športnem časniku Gazzetta dello Sport od leta 1929 do smrti leta 1953. Dočakal je 69 let.

Igre v Cortini leta 1956 so bile prvi olimpijski dogodek z neposrednim televizijskim prenosom v svet. Prenašalo jih je osem evropskih držav: Belgija, Danska, Francija, Zahodna Nemčija, Velika Britanija, Italija, Nizozemska in Švica. Skupno 22 držav je imelo radijske in (ali) televizijske povezave s Cortino. Svoje komentatorje je na prizorišče poslala tudi Jugoslavija.

Takrat je bilo le deset tekmovališč v Cortini d'Ampezzo (največ uro hoje iz vasi), v sosednji občini Auronzo di Cadore ter najdlje v Boznu in Madonni di Campiglio. Olimpijske vasi ni bilo, tekmovalci so bili nameščeni v hotelih. Edini novi fiksni objekt je bil olimpijski ledeni stadion, popolnoma so obnovili skakalnico in stezo za bob, v smučišča Olimpia, Col Drusciè in Canalone pa ni bilo treba dodatno vlagati.

Prvič so pri gradnji upoštevali potrebe televizijskih prenosov, da sončni vzhod ali zahod ne bi motila kamer. Skupni stroški so znašali milijardo 943 milijonov lir, kar je precej več kot 1,2 milijarde lir, predvidenih v izračunu leta 1952.

Sovjetski debi z zlatom

Leta 1956 je nastopilo 821 tekmovalcev. Sovjetska zveza se je prvič udeležila ZOI in osvojila največ medalj, hokejska ekipa pa je prekinila prevlado Kanade. Pavel Kolčin je postal prvi neskandinavski športnik, ki je osvojil medaljo v teku na smučeh. Madeleine Berthod (Švica) je praznovala rojstni dan z zmago v smuku z neverjetnimi 4,7 sekunde prednosti. ZDA so prevladovale v umetnostnem drsanju. Hayes Alan Jenkins je vodil ekipo, ki je osvojila vse moške medalje. Avstrijec Toni Sailer je postal prvi športnik, ki je osvojil tri zlate medalje v alpskem smučanju. Začel je z zmago v veleslalomu z danes nepredstavljivimi 6,2 sekundami prednosti. Zatem je dobil še slalom in smuk.

Olimpijsko prisego je prvič izrekla športnica. Čast je pripadla italijanski smučarki Giuliani Chenal-Minuzzo, bronasti v smuku za ZOI 1952. Umetnostno drsanje je bilo tedaj zadnjič na prostem. V skokih so bili Finci pionirji novega aerodinamičnega sloga, z rokami iztegnjenimi ob telesu. •