Pristnega skupnega olimpijskega duha po Sarajevu ni bilo več

NOVA GORICA • Pred skoraj polno dvorano, v kateri se je poleg študentov nabralo tudi precej vrstnikov Jureta Franka, ki so njegove mojstrovine nekoč spremljali na televizijskih prenosih, je pogovor vodil asistent dr. Milan Mrđenović, zgodovinski  okvir olimpijskim igram - in še posebej zimskim - pa je postavil profesor dr. Tomaž Pavlin. Z nepozabnimi osebnimi doživetji iz olimpijskih iger v Sarajevu je prispevka obeh strokovnjakov Fakultete za humanistiko dopolnil srebrni solkanski olimpijec Jure Franko. Fakulteta za humanistiko univerze v Novi Gorici sicer v okviru dodiplomskega študija kulturne zgodovine ponuja tudi predmet zgodovina olimpizma. 

Uvodoma je Tomaž Pavlin - po orisu okoliščin za izvedbo prvih sodobnih (poletnih) olimpijskih iger v Atenah 1896 - pojasnil vzroke za razmeroma pozno rojstvo zimskih olimpijskih iger. Zimski športi so prišli v olimpijsko družino šele leta 1924, Slovenci pa  smo bili na zimskih igrah prisotni od začetka do današnjih dni - neprekinjeno. Med zimskimi športi so bili v alpski, srednji in zahodni evropi sprva dobro organizirani le tisti na ledu. Tekmovanja v smučarskih skokih in tekih so se  ob koncu 19. na začetku 20. stoletja na resni organizirani ravni odvijala le v Skandinaviji v okviru nordijskih iger, ki pa so bile odprte tudi za tekmovalce od drugod. Tako so iz Skandinavije v srednjo Evropo proti koncu 19. stoletja že začele prihajati, smuči. Slovenci smo bili pri prenosu skandinavskega znanja na v srednjo Evropo, tudi po zaslugi učitelja na Predmeji, Edmunda Čibeja, med prvimi. V prvih desetletjih se je znanje o izdelavi smuči, prilagojenih za alpske razmere daljših in strmejših spustov - skupaj s pripadajočo drugačno smučarsko tehniko od skandinavske - toliko razširilo, da je - ob vse pomembnejši vlogi smučarskega turizma - alpsko smučanje našlo svojo pot tudi na olimpijske igre, a šele leta 1936.  

Trening v Zadnjici za olimpijsko srebro

Jure Franko je v uvodnem delu svojega nastopa zelo nazorno orisal, v kako skromnih razmerah in brez visoko letečih ciljev je začel svojo olimpijsko pot: "Oče, ki je bil reprezentant v smučarskih skokih, je ljubezen do snežnih športov prinesel v družino, a je bil na začetku njegov cilj le, da smo bili otroci čim več na snegu. Ko je na Trnovski planoti zapadel prve sneg, smo ga po potrebi navažali, da smo dobili prvih nekaj deset metrov proge. Tako smo začeli kar nekaj sezon - tudi po tem, ko smo že  tekmovalno smučali. Če je bilo snega malo in proga kratka, smo vadili le start in nekaj zavojev. Po tem smo si, preden se je smučišče na Lokvah uradno odprlo, pomagali s prenosnimi Tomosovimi vlečnicami. Progo smo si seveda urejali peš. Po tem je naš napredek terjal resnejši trening in smo odhajali na  še dovolj priročno Soriško planino na meji med Gorenjsko in Primorsko, ki so jo imeli takrat odlični tekmovalci iz Škofje Loke in Železnikov za svoje dvorišče. Tja je takrat naša zagnana ekipa SK Gorica prihajala tako dobro pripravljena, da smo Gorenjce v glavnem prehitevali in so nekateri preverjali, če ure merijo prav. Odlično pripravljeni pa smo bili zato,ker smo že takrat z veliko iznajdljivosti doma trenirali na smučeh skoraj celo leto. Moj oče je znal urediti poligone na poletnih snežiščih v dolinah nad Trento, na primer v Zadnjici, kjer smo  taborili pod snežnim plazom, kjer smo trenirali, pri dostavi vsega potrebnega pa so nam pomagali oskrbniki koč, ki so tovorili blago za okoliške planinske postojanke. Primorci smo takrat, pa tudi kasneje, dokazali, da pomanjkanje snega v domačem okolju in skromne razmere niso  nepremagljiva ovira na poti do vrhunskega rezultata. To potrjuje moja pot, kasneje pa je to dokazala hrvaška družina Kostelić. V podobno skromnih razmerah za svoj čas kot so bile moje, sta se v vrhunska tekmovalca razvila Janica in Ivica Kostelić. Ključni so delo, učenje, predanost in tudi šolsko izobraževanje. V smučanju je veliko poškodb in hitro se lahko zgodi, da moraš kariero končati predčasno in se spopasti z drugimi izzivi."

O olimpijskih igrah so spregovorili v Sarajevu Srebrni Jure Franko ter strokovnjaka Univerze v Novi Gorici Milan Mrđenović in Tomaž Pavlin.

Foto: Igor Mušič

Gojenje zimskega športa na Primorskem je izjemna šola za življenje. Franko je kot prvi Primorec v slovenski alpski reprezentanci doživel kar nekaj neprijetnosti: "Na začetku nisem bil dobrodošel. Zbadali so me, češ, Primorec, pojdi plavat. Moj odgovor so bili rezultati. Tem ni mogel nihče oporekat. To natančno dokazovanje je lepota športa. Nenazadnje si nihče ni mislil, da bo prvo jugoslovansko in slovensko odličje z olimpijskih iger prinesel Primorec."

Srebrni Solkanec je večkrat poudaril, da odličje ni le njegovo. Je plod dela zelo široke skupnosti: "Na poti do uspeha mi je pomagalo veliko ljudi - glede samega smučaja družina, klub, strokovnjaki in sotekmovalci v reprezentanci. Srebro je bilo del širše zgodbe. Kdo ve, kako bi se zasukalo, če v Bosni in Hercegovini ne bi imeli hrabrosti, da so se olimpijskega projekta lotili, če ne bi bilo široke podpore  zanj v Jugoslavijii in Sloveniji, odlične izvedbe in prav posebnega vzdušja ob progi, kakršnega tekmovalci iz alpskih dežel niso bili vajeni. Pomagalo mi je marsikaj. Teža obveznosti doseganja odličja ni bila na meni. Jugoslovanska javnost je zares poznala le Bojana Križaja. V ozadju smo bili v veleslalomu še štirje, ki smo bili v letih 1983 in 1984 del   svetovne veleslalomske elite. Imeli smo realno osnovo, samozavest in upanje, da nekomu uspe. Posebno poglavje je bilo povsem nogometno navijanje ob progi, z veliko spodbude za našo reprezenetanco in z divjim žvižganjem, vpitjem in celo metanjem kep, ko so vozili tujci."

Jureta Franka izjemni spomini na Sarajevo 1984  ne vežejo le zaradi tekmovalnega uspeha. Meni, da se je tedaj zaključilo neko obdobje, v tako v Jugoslaviji, kot v olimpijski družini: "Igre v Sarajevu so bila zadnji velik dogodek, ki smo ga v Jugoslaviji z veseljem naredili skupaj. Bile so tudi zadnje zimske igre, kjer smo vsi športniki živeli v eni olimpijski vasi blizu vseh prizorišč. Po tem so se začela razhajanja na več ravneh.  Že na naslednjih igrah v Kanadi so imeli zaradi razpršenosti prizorišč na velikih razdaljah več olimpijskih vasi, Jugoslavija pa je razpadala. V olimpijski družini se je spremenilo tudi vzdušje. V Sarajevu smo bili vsi amaterji, zbrani vsi na kupu. Veliko je bilo neformalnega druženja. Lahko si se osebno spoznal z mnogimi in segel v roko številnim olimpijskim zvezdnikom. Tako smo res skupinsko čutili olimpijski duh. Danes tega ni več. Športniki so  po panogah razpršeni na več bivališč in prizorišč, oddaljenih tudi po več sto kilometrov, vse je profesionalno odmerjeno. Škoda je, da te moje izkušnje olimpijske družine za današnje olimpijce ni več, še posebej, če pomislimo,  kako redkim je dano, da se na olimpijske igre uvrstijo."

Po javnem pogovoru je Jure Franko prejel številne čestitke - tudi od nekdanjega sotekmovalca pri SK Gorica Mirana Mozetiča.

Foto: Igor Mušič

Druga kariera in letošnje igre

Jure Franko je povedal, da mu je šport veliko pomagal po tem, ko se je po karieri moral znajti v običajnem  življenju, a je ta prehod vedno zahteven: 

"Olimpijsko odličje je bilo zame lepa vizitka, ki mi je odprla vrata v tujini.  Veliko večino časa sem bil obkrožen z dobronamernimi ljudmi, ki so mi želeli pomagat, vendar se je bilo treba hitro učiti številnih stvari, ki jih do tedaj nisem poznal in se prilagajati spremembam. Pomagala mi je v športu pridobljena tekmovalnost. Če sem se nečesa lotil, sem želel zmagat  ali vsaj biti čim boljši. Tako sem napredoval tudi poslovno in organizacijsko. Ukvarjal sem se s promocijo smučarskih oblačil, smuči, s svetovanjem pri gradnji smučarskih središč, pomagal sem pri organizaciji olimpijskih iger na Japonskem, v Los Angelesu sem bil vključen v pripravo festivala kulinarike, slednjič pa sem postal glasbeni producent."

Čeprav Jure Franko že dolgo ni več poslovno vpet v smučanje, tekmovalnemu dogajanju zvesto sledi preko televizijskih prenosov. Tako bo tudi v času prihajajočih zimskih olimpijskih igrah v Cortini d'Ampezzo. In kaj pričakuje od svojih alpskih naslednikov?

"Žal bo zaradi poškodbe in odsotnosti Andreje Slokar precej manjša možnost, da bi po 42 letih na Primorska dobila še eno alpsko medaljo, vsekakor pa je mogoče, da jo osvoji Slovenija. Težave imajo tudi v drugih reprezentancha. Oprema je vedno bolj agresivna. Človeško telo vse težje zdrži izjemne obremenitve, ki so njena posledica. Verjamem v dober smuk Ilke Štuhec. Imela je že skoraj vse možne poškodbe,  a se je vedno vrnila. Ubranila je celo naslov svetovne prvakinje. Letos se spet vrača.  Proga v Cortini je njen teren, na katerem je že zmagovala.  Med fanti  ji je v tej disciplini blizu Miha Hrobat, ki je že segel med najboljše tri v svetovnem pokalu. Oba sodita med skrite adute. V moji disciplini  je Žan Kranjec približno v Ilkini kategoriji, čeprav je v nekoliko slabši formi. Kot nosilec srebrnega olimpijskega odličja iz leta 2022 in z ogromnimi izkušnjami ve, kaj je treba na velikem tekmovanju narediti. Verjamem, da slovensko smučanje na igrah ne bo ostalo brez odličij. V alpskem bo težko, a imamo zadaj še glavne favorita, skakalke in skakalce.

Jure Franko je v neformalnem druženju podelil nekaj podpisov. Razveselil se ga je tudi amaterski zbiralec starega športnega tiska Dejan Bavcon.

Foto: Igor Mušič