Pri teku verjemite vase!
Pravimo, da tečemo z glavo, za dušo. Zato na Istrskem maratonu ne boste našli nagrad za najboljši čas, boste pa doživeli čudovito naravo, če se le ne boste preveč obremenjevali s časom.
Naslov je resen, gre pa pravzaprav za malce bolj kruto anekdoto. Ko sem jo zadnjič pripovedoval kolegu, je rekel, da jo moram napisati! Pa jo bom …
Torej. Oni dan sem šel na malce daljši trening, pretekel sem kakšnih 15 kilometrov. Šlo mi je kar dobro, imel sem srednji ritem, nobenih ustavljanj, raven teren. Pridem do konca in pogledam na uro. Vmesni čas oziroma povprečje je bilo daleč nad mojim siceršnjim. Po navadi tečem med 4.30 in 4.40 na kilometer. Zdaj pa je kazalo 6.30. Madona, kako me je stisnilo. Padel sem v krizo. Se mi to res dogaja, izgubljam občutek, postajam prepočasen, so to leta, sklepi, srce? Groza, dva dni nisem spal.
Potem grem na hiter trening na Bonifiko. Pretečem 10 kilometrov in sproti gledam na uro. Vsak krog sem šel odlično, okoli 4.20 - po mojih izračunih. Na koncu spet pogledam povprečni čas - 6.23! Pa to ne more biti res, si rečem. Z menoj je nekaj narobe, očitno glava dela eno, telo nekaj drugega, nehal bom s tekom. Konec, hvala, grem na kolo, plavat, šah, pikado, ne vem …
Pa mi le ni dalo miru in pregledam nastavitve na uri. Takoj mi je bilo vse jasno! Razdalje na uri sem imel namreč nastavljene na milje, namesto na kilometre. Kdaj sem “kvačkal” po uri in kako mi je to uspelo, ne vem. Vem pa, da me je res zaskrbelo. Zato verjemite vase in ne vselej in popolnoma elektroniki.