Predstavili so jih kot slovensko Toskano

“Pravzaprav ima za to zasluge duša Gira v Furlaniji Julijski krajini, Enzo Cainero, ki se je navdušil nad temi kraji. Brda je organizatorjem v Milanu (podjetje RCS Sport op. av) predstavil kot slovensko Toskano. Ni zgrešil, saj imata obe geografski območji veliko skupnih točk: dobra vina, kulinariko, čudovito pokrajino, milo podnebje,” je povedal aktualni selektor albanske nogometne izbrane vrste Edy Reja, ki je pred tem treniral italijanske prvoligaše Napoli, Lazio, Atalanto, splitski Hajduk ... in še bi lahko naštevali.

> Kako se je rodila ideja o briški etapi, ki smo jo nato novinarji preimenovali v goriško čezmejno etapo?

“S prijateljem Enzom (Cainerom op. a.) sva o tem začela razmišljati pred približno poldrugim letom. Poklical me je, ker je dobro vedel, da poznam in da ima rad te kraje. Večkrat se v Brda zapeljem s kolesom ter obiščem tamkajšnje vinarje in prijatelje. Nekega dne sem mu predlagal, da greva skupaj na kolesarsko turo. Cainero me je spremljal z električnim kolesom.”

“Večkrat se v Brda zapeljem s kolesom ter obiščem tamkajšnje vinarje in prijatelje.”

> Sta premagala tudi klanec na Gornje Cerovo?

“Seveda. Cainero z električnim kolesom ni imel težav. Jaz pa sem sopihal (se zasmeje). Klanec je naporen. Ko smo se nato pripeljali na Hum, v Kojsko, Šmartno in na Dobrovo mi je celo očital, zakaj smo toliko čakali, da nismo prej pripeljali Giro v te kraje. Na Dobrovem sva se ustavila na malici: popila sva odlično rebulo.”

> Kako to, da ste tako navezani na Brda?

“Tu sta se rodila mama in oče. Mama je bila doma iz Oslavja, oče pa iz Vipolž. Tu sem preživel del otroštva, čeprav sem se rodil v Ločniku pri Gorici. V Gorici sem obiskoval osnovno šolo in srednjo industrijsko šolo v italijanskem jeziku, medtem ko je moja sestra, ki zdaj živi v Kanadi, obiskovala šole s slovenskim učnim jezikom. Moja sestra je bila po poklicu učiteljica na slovenskih šolah na Plešivem in v Brdih. Doma smo vedno govorili slovensko. Z očetom sem se sporazumeval tudi v furlanščini. Pri petnajstih letih pa sem že odšel v Ferraro k Spalu. Tam sem opravil krstni nastop v A-ligi. Z mamo sva si stalno dopisovala v slovenščini. Tako sem ohranil stik z maternim jezikom. Mama je vedno brala Primorski dnevnik, kupovala ga je v knjigarni na Travniku v Gorici.“

> V letih po drugi svetovni vojni vas je ločevala strožja meja. Ali se spominjate kake anekdote?

“Teh je toliko, da bi lahko napisal knjigo. V Brda smo nosili, no prava beseda je 'švercali' (tihotapili) mehanske dele za kmetijske stroje in drugo. Na italijansko stran pa smo na skrito pripeljali pršute, meso in seveda žganje. Njivo smo imeli prav na 'konfinu' (meji), tako da se je tam marsikaj dogajalo. Mama mi je pripovedovala, da je v časih, ko še ni bilo meje, pomagala nositi kamenje za obnovo solkanskega mostu, ki so ga razstrelili med prvo svetovno vojno. Poudariti moram še, da se mi je utrnila solza, ko so na Transalpini odstranili mrežo. Res je, da to ni bil Berlinski zid, ampak vseeno. Območje je simbolično spet postalo skupno.”

> Na katere briške vasi ste najbolj navezani?

“Prav gotovo na Vipolže in Oslavje, ker sta rojstna kraja mojih staršev. Večkrat ju obiščem, tam imam veliko prijateljev. Obožujem tudi Šmartno, Kojsko, Dobrovo, Hum. Vsaka vas ima svoje značilnosti. Zelo rad imam Brice, ker smo delavni, pošteni pa tudi nekoliko trmasti ljudje (smeh).”

> K nogometnemu prvoligašu Spal v Ferraro ste odšli že zelo mlad ...

“Odšel sem dobesedno s trebuhom za kruhom, ko sem bil star petnajst let. Z mano je takrat potoval tudi Fabio Capello, ki je bil doma iz Pierisa.”

> Goriška ima kar nekaj uspešnih nogometašev in zatem trenerjev vaše generacije. Kako si to razlagate?

“Vsi smo bili revni. Odšli smo, da bi preživeli. Povrh tega smo ljubili nogomet. Ni nam bilo težko, čeprav smo vsi šli od doma zelo mladi.”

> Ali je res, da ste neke vrste neuraden nogometni ambasador briških vin?

“Res. Briška vina sem podaril že neštetim predsednikom klubov in nazadnje tudi predsedniku albanske nogometne zveze. Vsi so bili nad njimi navdušeni.”