Olimpijske sanje so dovoljene

LJUBLJANA > Judo je v tem tisočletju najbolj trofejni olimpijski šport pri nas. Prav posebno poglavje pripada ženski kategoriji do 63 kilogramov, v kateri ima Slovenija dva olimpijska naslova zapored. Za prvega je poskrbela Urška Žolnir v Londonu leta 2012, štiri leta kasneje se je na olimpijski prestol povzpela še Tina Trstenjak, ki je leta 2016 povezala naslove evropske, svetovne in olimpijske prvakinje. Andreja Leški se še ni približala dosežkom reprezentančne kolegice in tekmice, tudi na prvo medaljo z velikih tekmovanj še čaka. Res pa je, da je čas zaveznik 22-letne Koprčanke, ki od srednješolskega obdobja brani barve JK Bežigrad.

Domače rivalstvo

Poldrugo leto trenira pod taktirko Roka Drakšiča, pred leti enem najboljših slovenskih judoistov. Tudi Drakšič izhaja iz celjske šole trenerskega guruja slovenskega juda v novem tisočletju Marjana Fabjana, s katerim sta se pred časom razšla. Drakšič je nato prišel v Bežigrad, kjer zdaj bdi tudi nad Leškijevo. Vse skupaj pa daje športnemu rivalstvu s šest let starejšo Trstenjakovo še dodaten naboj. Pred dobrim mesecem dni je odmevala Andrejina zmaga v medsebojnem obračunu na državnem prvenstvu.

Olimpijska lestvica

Vozovnico za Tokio si bo priborilo prvih 12 judoistov z olimpijske lestvice v posamezni kategoriji. Pri tem pa velja upoštevati nacionalno omejitev o le enem državnem reprezentantu. V kategoriji do 63 kilogramov imata na zadnji lestvici Slovenija in Japonska celo po dve predstavnici med prvo peterico. Na vrhu je aktualna evropska in svetovna prvakinja, Francozinja Clarisse Agbegnenou z 2400 točkami. Sledijo Tina Trstenjak (Slo, 1975), Miku Tashiro (Jpn, 1650), Andreja Leški (Slo, 1609), Nami Nabekura (Jpn, 1580) ...

Naslov najboljše v Sloveniji sicer ne prinaša ničesar oprijemljivega, iz psihološkega zornega kota pa bi lahko pomenil svojevrstni dražljaj, ki bi ga lahko Leškijeva izrabila v svojo korist v olimpijskih kvalifikacijah. Slednje so se ta mesec prevesile v ključno obdobje. Do naslednjega maja bodo vse točke za olimpijsko lestvico, ki je glavno sito za določitev potnikov za Tokio, na mednarodnih tekmovanjih štele dvojno. Največjo težo bodo v tej sezoni imele evropske igre v Minsku, ki bodo med 22. in 25. junijem nadomestile evropsko prvenstvo, pa svetovno prvenstvo konec avgusta v Tokiu in zaključni masters sredi decembra.

Prej in potem se bo zvrstilo še nekaj mednarodnih tekmovanj, velikih nagrad in grand slam turnirjev. Tretjega letos bo med petkom in nedeljo gostil azerbajdžanski Baku, kjer se bo v močni konkurenci borila tudi Leškijeva. Na prvih dveh, v Parizu in Düsseldorfu, je bila dvakrat tretja in napovedala tekmovalni preskok, ki ga mora potrditi še na velikih tekmovanjih, kot so evropska ali svetovna prvenstva, nekoč pa seveda tudi olimpijske igre.

Tehnika, izkušnje, status ...

“Manjka ji še nekaj izkušenj iz težkih borb na velikih tekmah. Sicer pa je uvodni del sezone, v kateri se je izkazala s stanovitnostjo, zelo obetaven. Veliko smo delali na telesni pripravi. Andreja je močna v metih, ob tem pa zna prepoznati različne položaje v borbah,” je tekmovalna izhodišča svoje varovanke orisal Drakšič. Ali bo Andreja slovenske barve zastopala že v Tokiu, utegne biti jasno do konca leta, ko se bo delila glavnina točk za olimpijsko lestvico.

Leškijeva in Trstenjakova v svoji kategoriji krojita vrh, ta čas bi si na podlagi točkovanja obe zaslužili nastop v Tokiu, kjer pa ima lahko posamezna država kvečjemu eno zastopnico po kategoriji. Judo zveza Slovenije je določila, da bo na naslednje igre potovala judoistka, ki bo čez leto dni više uvrščena na olimpijski lestvici. “Ne obremenjujemo se s točkovanjem. Osredotočeni smo na vsako tekmo posebej in dolgoročni napredek. Lepo je, da je Andreja na državnem prvenstvu v medsebojnih dvobojih prvič ugnala Tino, je pa v svetovnem merilu še kar nekaj tekmic, ki jih še ni premagala. Priložnost se bo morda ponudila v Bakuju, ki bo hkrati močan in dobrodošel test forme,” je povedal Drakšič.

Leškijeva je zadovoljna z letošnjimi rezultati, še bolj pa s prikazanimi borbami. “Zame je ravno tako ali pa še bolj pomembna pot do zmage, torej da sem prepričljiva v tehnični izvedbi, ki ima precej večjo težo od srečnega razpleta,” je povedala Leškijeva. Ne obremenjuje se z olimpijskim dvobojem s Trstenjakovo niti z dosedanjim učinkom na evropskih in svetovnih prvenstvih, ki vsaj doslej ne odraža visokega položaja na mednarodnih lestvicah. “Verjamem, da se bo tudi to spremenilo. Ne gre le za vlogo nosilke, pač pa tudi za status, ki si ga moram izboriti v očeh tekmic in tudi sodnikov,” je pot do uspeha orisala Leškijeva.