Odločno do Tokia 2020

HRPELJE > Bojan Tokić je že poldrugo desetletje svetovni popotnik profesionalnega namiznega tenisa, a skoraj vedno najde čas, da med novoletnimi prazniki obišče domačo Novo Gorico in tudi prireditev Naš športnik, na kateri je redno nominiran med najboljšo šesterico.

> Kako ste zadovoljni z vašim izkupičkom v letu 2017?

“Ponosen sem na plaketo, ki jo za doseženo tretje mesto v izboru Naš športnik držim v roki. Ostal sem v ugledni družbi. Boljši so pred mano. Seveda si vedno želim več. Nerad izgubljam. Moji soigralci v klubu vedo, da me je po porazih bolje pustiti nekaj časa samega v slačilnici, vendar je treba ob koncu leta in ob tem izboru reči, da je konkurenca strašna in vedno hujša - ne samo svetovna, temveč tudi primorska. Vesel sem, da ostajam v njenem najvišjem delu.”

Jorgić prehitel Tokića

Na včeraj objavljeni svetovni lestvici je Hrastničan Darko Jorgić z 81. mestom prehitel Bojana Tokića (93.), ki prvič po 15-letni vladavini ni več najvišje uvrščeni Slovenec med aktivnimi igralci. Nova lestvica upošteva spremenjena merila, ki so jih pred kratkim pripravili na mednarodni zvezi. Odslej bo glavno merilo visoka uvrstitev na turnirjih. Po starih merilih (po njih je bil Tokić na 60. mestu) je bilo pomembneje, koliko višje rangiranih igralcev od sebe je nekdo premagal. Tokić je spremembo komentiral takole: “Treba je igrati več mednarodnih turnirjev. Zato sem že prosil slovensko zvezo za denarno pomoč in se ob tem odpovedal njeni nagradi za bron na evropskem prvenstvu. Kljub drastični izgubi mest se ne bom predal. Še vedno si želim priti na olimpijske igre.”

> Kateri so bili najlepši trenutki minulega leta?

“Gotovo so to sklepni boji ekipnega evropskega prvenstva, kjer smo dosegli nepričakovani bron, predvsem četrtfinalno slavje nad Švedi in nato zelo tesno po petih bojih izgubljeni polfinale s kasnejšimi prvaki Nemci. Nudili smo jim najtrši odpor med vsemi reprezentancami. V teh bojih sem dosegel tri zmage nad igralci najvišje svetovne ravni, ki so na mednarodni lestvici precej pred mano.”

> Kaj pa na klubski ravni?

“Leto ni izstopalo. V zadnjih sedmih sezonah smo se ustalili v končnici najboljše četverice nemškega prvenstva, kar potrjuje našo kakovost in zanesljivost. Upam, da bo tako tudi letos. Jesen ni bila najboljša. Na praznični odmor smo odšli kot peti. Vsaka ekipa sicer enkrat pride v krizo. Tudi s tem je treba računati. Ne bo konca sveta, če nam letos spodleti.”

> Ostane pa vam še liga prvakov ...

“Tudi v njej smo v zadnjih sezonah prišli do točke, prek katere je težko iti - to je do polfinala. Tudi letos tako kaže. V četrtfinale, ki bo 26. januarja, smo že uvrščeni. Čaka nas premagljivi stari znanec iz nemške lige, Ochenhausen, po tem pa skoraj gotovo spet že ena od znanih, skoraj nepremagljivih ovir - ruski Orenburg ali nemška Borussia. To so ekipe z igralci iz prve svetovne deseterice. Nemčija in Rusija imata pač najboljše klube v Evropi.”

> Korakate 37. letu naproti in s tem k obdobju, ko se vrhunski športniki počasi poslavljajo. Koliko časa boste še vztrajali?

“Tako kot se ženske ne sprašuje po letih, se tudi športnikov ne o koncu kariere. Moj letošnji program je izredno natrpan. Resno sem si zastavil za cilj lov na olimpijsko normo za Tokio 2020. Glede na to, da so me moji, precej mlajši soigralci - Darko Jorgić, Jan Žibrat in Deni Kožul, že na kvalifikacijah in na EP 2017 z nekaj zmagami razbremenili, verjamem, da bom čez tri leta že imel soigralce, ki bodo tudi po mojem slovesu vlekli reprezentanco novim uspehom naproti.”