Nikdar ni prepozno za začetek

19. aprila 1910 je Whiskery Peter Foley na sončni pomladni dan tekel na 14. bostonskem maratonu. A ko so organizatorji ugotovili, da je prestar za maraton, so ga diskvalificirali. Takrat je imel 54 let. Potem si je pri 60 letih prav za bostonski maraton obril svojo dolgo sivo brado in ga odtekel kar brez štartne številke, da ga ne bi izločili iz tekmovanja. Menda je pri 85 letih še vedno tekel. Le kaj so pri tej starosti lahko počeli razsodniki, ki so presodili, da je bil Peter že trideset let pred tem prestar za tek?

Helena Žigon, ki je tekla tudi na 1. Istrskem maratonu, preprosto reče: “Tekla bom, dokler ne bom prestara.” Pri 86 letih se je sicer uradno tekmovalno upokojila, vendar občasno še vedno teče. Po njenih stopinjah tečeta tudi Polde Dolenec (85 let) in Kazimira Lužnik (83 let), ki bo ponovno tekla tudi na Luka Koper 5. Istrskem maratonu.

Starost ni utemeljen razlog, da ne tečemo. Res pa je, da večina ljudi ne teče zaradi zastarelih prepričanj, da je teči nevarno.

Kdaj smo torej prestari za tek? Leta nas res nezadržno delajo počasnejše. Ljudje dosežemo najboljše tekaške dosežke, če treniramo od mladosti naprej, nekje med 20. in 35. letom. Potem lahko precej visoko raven ohranjamo vse do 45. ali 50. leta. Nekje po 50. letu postane proces staranja za stopnjo hitrejši. Po 70. ali 75. letu pa še hitrejši. V povprečju se naša hitrost vztrajnostnega teka iz leta v leto upočasnjuje za približno odstotek. Z leti nam upada tudi mišična moč, zmanjšuje se prožnost elastičnih tkiv. Za obnovo telesa potrebujemo tudi več počitka.

Vsi ti pojavi v telesu, ki se dogajajo vzporedno s staranjem, pa še vedno niso smiseln razlog za prenehanje s tekom. Prej nasprotno, s tekom in tudi z drugimi vsakodnevnimi gibanji upočasnjujemo te naravne procese. Na ta način dlje časa ohranjamo svobodo gibanja in na ta način pomembno krepimo naše zdravje. Še več, tudi starejšim netekačem, ki sicer brez težav hodijo in niso tekli vse od svoje mladosti, priporočamo, naj poskusijo teči. Pri tem se morajo seveda teka lotiti zelo, zelo postopno.

Primer, da ni nikoli prepozno

Spominjam se, kako je Američanka Kate Padilla pred leti prišla s svojim možem slovenskega rodu Paulom na daljše počitnice v Ljubljano. Po naključju smo se spoznali in vprašal sem jo, če tudi ona teče. Nasmejala se je, nejeverno zmajala z glavo in rekla: “Zelo rada hodim, ampak pri 73 letih sem za tek prestara”. “Če brez težav hodiš, je vredno poskusiti tudi teči,” sem jo spodbudil. Naslednji dan sva se dobila na Ljubljanskem gradu, kjer sem ji na praktičen način pokazal in razložil, kako naj se teka loti pri svojih letih. Presenečena je bila, da od nje ne zahtevam preveč, da sem ji svetoval, naj tek prekinja s hojo, še preden postane zadihana. Pri ozaveščenem teku, ki sem ji ga predstavil, ni čutila trdega udarjanja z nogo ob tla, ampak nasprotno, lahko je uživala v lahkotnih, elastičnih dotikih.

Kate je od najinega skupnega treninga naprej svojim rednim sprehodom dodajala ščepce teka. Po enem letu je bila sposobna opraviti desetkilometrsko razdaljo, kjer je sproščeno izmenjevala hojo in tek. Ko je prišla ponovno v Slovenijo, sem jo povabil na tek v Volčji potok. Pretekla in prehodila je 6 kilometrsko razdaljo in s 55 minutami v svoji starostni skupini celo zmagala. Zakaj je zmagala? Ne zato, ker je bila tako hitra, ampak preprosto zato, ker je bila edina.

Zakaj je tek koristen tudi v zrelih letih?

Odgovor se skriva v drugačnih in predvsem večjih obremenitvah, ki smo jih v primerjavi s hojo deležni pri teku. Če jih znamo vplesti tako, da ne vodijo do preobremenitev, ki so vzrok za poškodbe in izčrpanost, peljejo v ohranjanje in do neke mere celo do dodatne krepitve moči mišic, vezi, kosti in hrustanca, ohranjanja delovanja ledvic, možganov, bolj čilega imunskega sistema in lažjega ohranjanja zdrave telesne teže. Tek deluje na naše zdravje tudi v zelo majhnih količinah. Na primer tudi, če tečemo počasi vsak dan le pet do deset minut, oziroma tudi, če tečemo le enkrat ali dvakrat na teden in v enem tednu pretečemo do deset kilometrov, to verjetnost za srčno-žilno okvaro, ki vodi v smrt, zmanjša za kar 29 do 50 odstotkov.

Starost ni utemeljen razlog, da ne tečemo. Res pa je, da večina ljudi ne teče zaradi zastarelih prepričanj, da je teči nevarno. V resnici pa drži ravno obratno, nevarnejše je, če se brez pravega razloga teku odrečemo.