Solkanska motociklistka Monika Sulič prehiteva tudi fante
Za 25-letno Solkanko Moniko Sulič je uspešna motociklistična sezona 2018. V slovenskem prvenstvu cross country je bila druga, v prvenstvu Furlanije-Julijske krajine pa je postala celo prvakinja.
SOLKAN > Monika Sulič se sicer preživlja kot vzgojiteljica predšolskih otrok, njen konjiček pa je za dekle dokaj nenavaden - dirkanje z motociklom čez drn in strn. Članica goriškega kluba Medeot je v slovenskem prvenstvu predse spustila le Tržičanko Katjušo Pernuš, v furlanskem prvenstvu pa ji je bila prava konkurenca samo Goričanka slovenskih korenin Sara Bric (MK Manzano), ki je sezono končala na drugem mestu.
Zakaj vas je pritegnil prav moto šport?“Že od majhnega sem spremljala očeta, ki je dirkal v disciplini enduro. V družini smo živeli z motocikli. Prvi motorček sem dobila pri treh letih. Čez nekaj let je sledil skuter in tako sem počasi prišla do husqvarne 250 4T, s katero tekmujem danes.”
Pri nas od zaprtja poligona na območju današnje čistilne naprave v Vrtojbi ni več možnosti za treniranje. Kako se znajdete?Suličeva ni edina
V furlanskem pokalu enduro motociklizma dirka še nekaj Primorcev. Najboljši dosežki, člani, razred D 250/4: 3. Jure Jevšček; razred x4 expert - 2. Sebastjan Stubelj; veterani, razred R2 - 1. Andi Pegan; razred 450 4 t - 6. Patrik Fabijan, 7. Janko Brezigar; razred 250 4T - 11. Tim Leban; superveterani - 12. Andrej Sulič.
”Prav zato sva z očetom včlanjena v goriški klub Medeot. V Italiji so razmere za vadbo motokrosa, endura in cross countryja urejene. Kot član kluba in registriran tekmovalec imaš dostop do poligonov in dirkališč, ki jih je v goriški in videmski pokrajin kar nekaj. Nam najbližja so v Gradišču, Ogleju in Gonarsu.”
Kako bi primerjali zahtevnost tekmovanj v Furlaniji in v Sloveniji?”Gre za dve različni stvarnosti. V Sloveniji je razvita le krajša različica endura - cross country, kjer je krog dolg le za približno deset minut vožnje, pa tudi tekmovalcev se zbere precej manj. V Furlaniji jih je na nekaterih dirkah tudi po 300. Na italijanski strani je bilo v sezoni sedem dirk, na naši pet. Furlanski enduro je zahtevnejši, saj je dirka dolga 150 km. To so običajno trije dolgi krogi, kjer moraš pokazati terensko spretnost pri vožnji čez manjše ovire, v blatu, na kamnitem terenu, v pesku, med prečkanjem potokov, moraš pa biti tudi hiter na asfaltnih odsekih.”
“Za zdaj nas je še malo - do sedem na dirko, a znamo tudi dekleta, ki redno treniramo, dobro voziti in prehitimo nekatere moške. Če imaš pravo tehniko, koordinacijo in ravnotežje, se da enduro motocikel prav dobro obvladati, saj ni pretežak. Tehta približno sto kilogramov. Na enduro dirkah sta vztrajnost in preudarnost na spolzkih podlagah pogosto pomembnejša od moči - prvi dve lastnosti pa imamo ženske dobro razviti.”
Kakšne želje imate za naslednjo sezono?“Poskusila bom odpeljati še več dirk, tudi v zahtevnejšem pokalu Triveneto in izboljšati svojo raven vožnje. Če bom tekmovalno uspešna na večjih dirkah, bo lažje dobiti še kakšnega pokrovitelja. Nameravam vztrajati vsaj še dve sezoni.”
