Mbappe, Messi, Haaland in še Zidane

Vsem je ostal v spominu sijajen finalni obračun, ki sta ga pred štirimi leti na svetovnem prvenstvu (SP) v Katarju uprizorili Argentina in Francija. Glavni vlogi sta pripadli Kylianu Mbappeju in Lionelu Messiju, ki si je lahko po streljanju enajstmetrovk lahko oddahnil. Tako kor privrženci v domovini. Nemara ne bo nikdar imel statusa božanstva, kot ga je bil s strani zapriseženih argentinskih navijačev deležen Diego Maradona, a dosegel je svoje poslanstvo. Kot vrsto let najboljši nogometaš na zemeljski obli je vrnil naslov svetovnega prvaka v domovino.

Argentinski Mesija

Ni šlo gladko niti zlahka, potem ko je Messi kot 19-letnik ognjeni krst doživel že na SP 2006 v Nemčiji. Štiri leta kasneje ga je v Južni Afriki s selektorske klopi vodil celo sam Maradona. Zdelo se je, da je za Messija napočll pravi čas na mundialu 2014 v Braziliji, kjer pa je v dobrem in slabem za gostitelje vse opravila Nemčija. V polfinalu jih je premagala kar s 7:1, torej z istim izidom kot je na začetku SP 2026 v nedeljo tudi palčka Curacao, ki je z najbolj trofejno reprezentanco na SP vendarle neprimerljiv. Nemci pa so v finalu vendarle preprečili popolno brazilsko ponižanje in argentinsko rajanje na Maracani v Riu de Janeiru.

Štiri leta pozneje v Rusiji je Argentince v osmini finala ustavila prav Francija. Tekmeca sta znova uprizorila imenitno strelsko predstavo, v kateri je padlo kar sedem golov. Napredovanja s 4:3 se je veselila Francija, ki je nato šla do konca. Tehtnico je na stran galskih petelinov je po zaostanku 1:2 z goloma nagnil prav Mbappe, ki je imel tako kot Messi na svojem prvem mundialu 19 let. S to razliko, da je Francoz že v svojem prvem nastopu prišel do naslova svetovnega prvaka. Ni veliko manjkalo, pa bi Mbappe uspeh ponovil štiri leta kasneje, ko je dosegel vse tri gole za francosko reprezentanco v rednem delu in podaljšku, a ni zadostovalo.

Lov na Kloseja

Naposled so se naslova veselili Argentinci na čelu z Messijem, ki je pri 35-ih letih dočakal najbolj čislano lovoriko. Štiri leta pozneje je še vedno zraven tako kot denimo 41-letni Cristiano Ronaldo, ki bo še lep čas kraljeval na večni lestvici najboljših strelcev vseh časov v ligi prvakov. Kar zadeva mundial, pa bi lahko že v Ameriki dobili novo ime na prvem mestu. Miroslav Klose, ki je na SP 2014 s 16 zadetki prehitel brazilskega Ronalda, bi lahko dvanajst let pozneje prepustil primat Messiju, ki je s 13 goli na četrtem mestu lestvice. Tik pred njim je nekdanji kralj kazenskega prostora Gerd Müller, za njim pa Mbappe, ki ima na strelskem računu dvanajst golov.

Le vprašanje je, kdaj ga bo napadalec madridskega Reala tudi v Ameriki nadaljeval svoj niz in ali mu bo že na mundialu 2026 uspelo zasesti prvo mesto na večni lestvici najboljših strelcev. Navsezadnje razširjen format tekmovanja z 48 reprezentancami in izločilnimi boji, ki se začnejo že v šestnajstini finala, ponuja dovolj priložnosti. Tudi proti obstrancem, med katere pa gotovo ne sodi Senegal, Francozi se tega dobro zavedajo. Navsezadnje so kot evropski in svetovni prvaki leta 2002 na uvodni tekmi klonili prav proti današnjim tekmecem, ki so se nato ustavili šele v četrtfinalu. Občutke dobro pozna aktualni selektor Pape Thiaw, ki je bil tedaj na igrišču.

Afriško vprašanje

Finalistom zadnjega afriškega prvenstva torej ne manjka povezav s Francijo. Niti izkušenj. Na zelenici jih poosebljata v prvi vrsti kapetan Kalidou Koulibaly v obrambi in Sadio Mane v napadu, kjer naj bi imel francoski selektor Didier Deschamps sladke skrbi. Pravijo, da bi lahko galski petelini sestavili dve zasedbi, ki bi se borili za najvišja mesta. Napadalni trojček Ousmane Dembele-Mbappe-Michael Olise res deluje zastrašujoče. Alternative Desire Doue, Bradley Barcola in bržkone glavni džoker Rayan Cherki, ki vidi in premore potezo več, prav tako.

Vprašanje je le, če bo Deschamps uspel prepričati svoje izbrance, da se žrtvujejo eden za drugega kot se Argentinci za Messija, ki bo proti Alžiriji zabeležil svoj 199. nastop v reprezentančnem dresu. Ogrodja šampionske ekipe Lionel Scaloni ni bistveno spreminjal. Julian Alvarez ima za sabo sijajno sezono pri Atleticu, Lauraro Martinez je že strelska stalnica v Interjevem napadu. Messiju pa naj bi še naprej ščitili hrbet klubski soigralec v Miamiju Rodrigo De Paul, Alexis Macallister in Enzo Fernandez. Bo dovolj za novo slavje?

Alžirija sicer ni na ravni Maroka ali Senegala, a ima zasedba, ki jo vodi nekdanji nogometaš Kopra, trener Lazia in selektor Švice Vladimir Petković dovolj adutov. Na igrišču pa tudi ne manjka starih znancev kot so Riyad Mahrez, Ramy Bensebaini ali soigralec Mihe Zajca pri zagrebškem Dinamu v pretekli sezoni Ismael Bennacer, ter zanimivih mladih sil, ki jih pooseblja Rayan Ait Nouri iz Manchester Cityja.

Najbolj znano ime pa je v vratih, ki naj bi jih čuval 28-letni Luca Zidane. Drugi sin Zinedina Zidana, ki je po nogometnem šolanju v Realu nazadnje branil barve Granade v drugi španski ligi, je, potem ko je v mlajših reprezentančnih selekcijah čuval vrata Francije, lani prejel zeleno luč, da lahko brani barve domovine svojih prednikov.