Italijani iščejo pot v evropsko pomlad

Sicer pa bo moral tudi Jan Oblak s soigralci še potrditi napredovanje proti zasedbi iz Bruggeja, ki vsako leto ovrednoti kakšnega prodajnega aduta za udeležence lige prvakov (LP) iz Francije, Italije, Nemčije... Kdo ve, morda se bo nekoč na veliki oder prebil tudi 16-letni Tian Nai Koren, ki igra za razvojno ekipo Brugga v drugi belgijski ligi. Atletico Madrid se je denimo v zadnjih letih ustalil med evropsko nogometno smetano, tudi kar zadeva zneske za odškodnine in plače.

Oblak je s tedenskih 400.000 evrov najbolje plačan nogometaš kluba, skupno pa zaseda šesto mesto v španski La Ligi. Sicer pa ima Atletico že nekaj let z (naskokom) najbolje plačanega trenerja na svetu. Dohodki Diega Simeoneja po dostopnih podatkih znašajo 33 milijonov evrov na sezono. Argentinec je na klopi žimničarjev že poldrugo desetletje in pooseblja Atleticov duh. V dobrem in slabem. Navsezadnje je glavni animator ob igrišču, če se znižajo decibeli na domačem stadionu Metropolitano, ki daje močan veter v jadra svojim ljubljencem.

Trenersko izročilo

V vsakem primeru bo Simeonejev naslednik stopil v velike čevlje. Čeprav mu donosna pogodba poteče ob koncu prihodnje sezone, so vse opcije odprte. Nemara utegne prav spomladanski razvoj dogodkov vplivati na klubske odločitve za prihodnost. Tako dolg rok trajanja klubskih trenerjev je v sodobnem nogometu vendarle nekaj posebnega. Po drugi strani se prav iz kontinuitete na klopi lahko povleče klubska rdeča nit.

Naključno ali ne, preostali italijanski predstavniki v LP imajo trenerje, ki so jih klubi v tej sezoni komaj ustoličili. Pri Juventusu in Atalanti pa so že opravili rošadi na klopi. Seveda bi bilo poenostavljeno trditi, da gre za vzročno posledično povezavo med trenersko kontinuiteto in rezultatskimi presežki. Tudi sicer pa je LP poglavje zase. toliko bolj, ko nanese beseda na izločilne boje.

Upanje na zasuk

V zadnjih sezonah smo bili priče številnim zasukom, zato tudi italijanskih predstavnikov ne gre (pre)hitro odpisati. Dejansko največje upe pri zahodnih sosedih polagajo v Inter, ki ima v zadnji petletki najmočnejše adute v serie A. Nemara je klub, ki se je dvakrat v zadnjih treh letih prebil do finala LP, požel še manj od pričakovanj v italijanskem prvenstvu. Lani je moral naslov prepustiti Napoliju, ki pa je svoje nastope v prvorazrednem evropskem tekmovanju sklenil že po ligaškem delu.

Preostali trije italijanski predstavniki bodo na osnovi (nekoliko) boljših izhodišč na lestvici v kvalifikacijah za osmino finala odigrali povratne tekme doma, kar pa je lahko primerjalna prednost le na papirju. Le Inter, Atalanta in Juventus so namreč v vlogi gostov izgubili prve tekme. Res pa je, da so imeli nezavidljiva gostovanja. Na stadionih Galatasarayja in Borussie Dortmund, ki je tudi sicer veljala za neželeno tekmico, noben tekmec ni favorit. Vse skupaj je treba preživeti s čim manj praskami, kar Juventusu in Atalanti ni uspelo.

Inter pa je na umetni travi blizu arktičnega kroga lahko le pospremil ognjemet v režiji Boda. Norvežani so v LP sicer novinci, a nikakor ne obstranci, pa čeprav so domače prvenstvo sklenili že novembra in bodo noverga začeli šele sredi marca. Lani so na poti do polfinala evropske lige ugnali Lazio, letos pa so si priigrali izločilne boje LP, potem ko so v zadnjem krogu rednega dela v gosteh premagali Atletico. Kjetil Knutsen je svoji ekipi vcepil prepoznaven slog igre. Nič čudnega, na klopi Boda je že osem let. Na Santiagu Bernabeu bo jutri pod drobnogledom na igrišču tudi glavni sodnik Slavko Vinčić. Jose Mourinho bo zaradi kazni le na tribuni.