Dean Podgornik: Dirka se začne štiri ure pred startom
Nekdanji športnik Primorske in dirkač na - tudi čezmejnem - Giru leta 2004, Dean Podgornik, je po koncu kariere pred devetimi leti ostal v kolesarstvu: nekaj časa kot klubski športni direktor, ves čas pa kot vodja kolesarske trgovine Cult v Solkanu. Nedelja bo zanj praznik, za kolesarje pa garanje.

Dean Podgornik je v profesionalnem kolesarstvu vztrajal skoraj 15 let. Vrhunec kariere je doživel v dresu italijanskega Tenaxa na Giru leta 2004 kot pomočnik takratnega slovenskega sprinterskega zvezdnika Zorana Klemenčiča. Pripeljal ga je do izhodišča za sprint do četrtega mesta na etapi v Trevisu. Ubijalski dnevni ritem tritedenske dirke dobro pozna, tako kot tudi pomen njene čezmejnosti, ki jo je sam doživel na etapi od Trsta do Pulja.
> Kakšni občutki vas obhajajo sedaj, ko je odštevanje do prihoda karavane dirke po Italiji na Goriško skoraj pri koncu?
“Še vedno sem kolesarski fanatik, zato sem navdušen, da bom imel priložnost skoraj pred domačim pragom gledati dirko po Italiji še z druge perspektive - kot del občinstva. To bo popolnoma druga stvar. Kot gledalec dirko dojemaš širše, kot tekmovalec pa si osredotočen le na cesto pred sabo, na tekmece in na to, kako boš iz dneva v dan lovil ali pa držal željen ekipni ali osebni rezultat. Nekateri stari spomini so spet oživeli. Srce mi tu in tam bije hitreje, saj se mi občasno zdi, kot da sem bil pred kratkim še v karavani.”
Bogata kariera
Dean Podgornik je bil Športnik Primorske leta 2002, ko je slavil v etapi in osvojil skupno drugo mesto na dirki po Sloveniji - takrat z močno Hitovo novogoriško ekipo. Vrhunske rezultate je dosegal do leta 2005. V tem času je nastopil na Giru (etapno je segel do 12. mesta), bil je drugi na vrhunski nizozemski enodnevni dirki Venedaal in sedmi na memorialu Marca Pantanija. Osvojil je tudi naslov državnega prvaka v kronometru. Tekmoval je 19 let, od tega 14 let v tujih klubih.
> Ali se vam zdi, da se zanimanje za kolesarstvo pred prihodom Gira povečuje?
“Gotovo. V več pogledih. Vedno več ljudi vstopa v rekreativno kolesarstvo. Ob tem, da kupujejo opremo, me tudi veliko sprašujejo, kaj menim o letošnjem razpletu dirke.”
> Kdaj bodo kolesarji v nedeljo v Gradežu začeli svoj delovni dan?
“Na takšnih dirkah se kolesarjev delovni dan začne štiri ure pred startom. Najprej so na vrsti raztezne vaje. Sledi prvi zajtrk, posvetovanje s trenerjem ter drugi zajtrk s testeninami. Potem je na vrsti priprava opreme in taktike. Trener ti pove, ali boš pomagal ekipi, ali ti bodo, če si v vlogi favorita za zmago na etapi ali skupni seštevek, pomagali drugi. Sledi odhod na klubski avtobus, ki odpelje na start.”
“Na takšnih dirkah se kolesarjev delovni dan začne štiri ure pred startom.”
> Priprava opreme in hrane sta verjetno posebno pomembni poglavji ...
“Glede na naloge, ki jih dobiš od trenerja in ob upoštevanju profila proge ter osebnih lastnosti mehaniku poveš, kakšne prenose si želiš, kakšni naj bodo obroči ... Včasih izbereš povsem drugačno kolo. Že na Giru leta 2004 so imeli zvezdniki tu ogromno izbiro. Za Maria Cipollinija so na primer vozili s sabo kar 24 koles. Jaz sem jih imel na voljo šest.”
> Kaj in koliko se na etapi Gira popije in poje?
“To je precej odvisno od temperature, vremena, profila proge in značilnosti kolesarja, vendar pa moraš čez dan v telo vnesti vsaj šest litrov tekočine. Kakšen dan tudi deset. Gre za kombinacijo navadne vode, s katero se včasih tudi obliješ in napitkov na osnovi mineralnih soli. Spremljevalci morajo imeti pripravljene različne tipe prigrizkov. V vročini prevladujejo energijske čokoladice, geli in mali sendviči z marmelado. V mrazu se dobro obnesejo tudi prigrizki s kuhanim pršutom, sirnim namazom in toplim čajem. Pri tem imajo danes ekipe vse več izbire in skrivnosti, saj pri pripravi prehrane sodelujejo z nutricionisti, česar v mojih časih še nismo poznali.”
“Trasa je zelo živahna. Profil je pisan na kožo borbenim univerzalnim kolesarjem za enodnevne dirke.”
> Dirkači v etapi marsikdaj na kolesu prebijejo dnevni efektivni delovnik povprečnega uslužbenca, ki vmes skoči v restavracijo na malico in dvakrat ali trikrat v udobne sanitarije. Tega razkošja med dirko seveda ni.
“Ko si nekaj let kolesarski profesionalec, znaš paziti na prehrano, pa tudi urnik presnove v telesu se precej prilagodi zahtevam dirke. Z veliko potrebo opraviš pred startom v hotelu. Za malo se običajno izkoristi trenutke v prvem delu etape, ko si še v veliki skupini in se je kateri od pobegov komaj začel. Hrano iz žepov ali iz spremljevalnega avtomobila jemlješ in uživaš v takšnih lažjih delih dirke.”
> Kakšen razplet pričakujete v nedeljo?
“Trasa je zelo živahna. Zato so napovedi še toliko bolj nehvaležne. Profil je pisan na kožo borbenim univerzalnim kolesarjem za enodnevne dirke, kakršen sem bil tudi sam. Tudi Slovenca Matej Mohorič (žal je po našem pogovoru hudo padel in dirko končal op. a.) in Jan Tratnik lahko zablestita. Vsega bo po malem - od ravnin do kratkih strmin, klancev in ostrih ter ozkih ovinkov. Povprečna hitrost bo visoka - krepko čez 40 kilometrov na uro. Običajni voznik skuterja po briških ovinkih kolesarjem ne bi mogel slediti. Zelo verjeten bo poskus bega manjše skupine tistih, ki niso kandidati za skupno zmago. To bo zanje verjetno zadnja priložnost, saj nato sledi zadnji peklenski teden v gorah Dolomitov. Kljub razgibani etapi se zna v Gorici zgoditi sprinterski zaključek.”
6litrov tekočine na dan povprečno vnese v telo kolesar med dirko
> Kaj občuti kolesar na takšni veliki dirki, ko se pelje tudi skozi domovino?
“To je nekaj posebnega. Takrat daš lahko za krajši čas od sebe tudi več, kot misliš, da si sposoben. To sem občutil na svoji koži. Ko je po kronometru v Trstu odstopil Zoran Klemenčič, sem imel precej proste roke. Iz Trsta sva se z Andrejem Hauptmanom skozi špalir primorskih navijačev proti novemu viaduktu na Črnem Kalu skoraj vrgla na glavo. Na viadukt sva prišla na čelu kolone. Andrej je bil po tem na letečem cilju drugi, sam pa sem imel nato v finišu etape pred ovinkom, ki nas je ločil od ciljne črte v Pulju, priložnost za uspeh kariere, saj sem se v skupini znašel takoj za sprinterskim kraljem Alessandrom Petacchijem. Verjetno bi takrat izboljšal četrto mesto Klemenčiča v Trevisu, če se ne bi v ovinku zapletel v skupinski padec. Takrat sem videl, da sem konkurenčen. Boril sem se do Milana in bil po obsegu kilometrov v begu četrti kolesar karavane. Po Milanu sem naredil šest krogov v posamičnem pobegu, a so me kilometer pred ciljem ujeli.”