Aprila spet na smuči

KRANJSKA GORA > Andreja Slokar s poškodbami res nima sreče. Potem ko je zaradi težav z levim kolenom že izgubila sezono 22/23 je spet pri žalostni ponovitvi vaje. Novembra si je na treningu slaloma v avstrijskem Söldnu poškodovala desno koleno, pregledi na kliniki v Innsbrucku pa so potrdili sum, da gre za strgano križno vez. Morala je pod kirurški nož, kar je pomenilo, da naslednjih pet mesecev ne bo mogla tekmovati. Od tekoče sezone torej ne bo na snegu imela nič. Pri 28 letih ima s takšnimi dogodki sicer že veliko izkušenj in dokazano zvrhano mero volje, pred sabo pa še dovolj časa za vrnitev med najboljše, kjer je v zadnjem obdobju z dvema zmagama na tekmah svetovnega pokala, s petim mestom na olimpijskih igrah in s šestim na lanskem svetovnem prvenstvu že bila.

Ob progi v Kranjski gori je minuli konec tedna bodrila svoje reprezentančne kolegice, spregovorila pa je tudi o okrevanju in načrtih. Upa, da bo aprila, ko je običajno na vrsti testiranje opreme za novo sezono, spet lahko stopila na smuči: “Fizično zelo dobro napredujem. Nimam večjih težav. Lotila sem se že vadbe z utežmi, za začetek z majhnimi obremenitvami, vendar napredujem. Vračam se precej bolje kot pri prejšnji poškodbi levega kolena, ko sem izgubila več mišične mase, pa tudi koleno se je tedaj na okrevanje odzivalo slabše. Sedaj imam nad njim precej boljši nadzor. Ta čas lahko že delam počepe.”

Na snegu še pred treningi na ledeniku

Andreja se počasi bliža točki, ko bi lahko začela teči. Čeprav lepo napreduje, ne dela velikih načrtov: Če si narišeš plan, a se nato vse poruši, je to zelo težko za glavo. Si pa zelo želim, da bi aprila lahko šla nazaj na sneg - predvsem, da ga začutim. Takrat so za smučanje na velikih višinah še dobre snežne razmere. Ne bi rada prvič stala na smučeh šele poleti na trdih ledeniških podlagah.”

Ker je Ajdovka izrazito tekmovalna duša, boj z vratci pogreša. Prav zato je z rehabilitacije prišla na ogled tekem v Kranjsko Goro: “Zelo rada držim stik s smučarskim svetom in z ljudmi, ki so v njem. Na televizijskih prenosih sicer spremljam vse tekme. Le med prenosom s Semmeringa sem si mislila, da tekme v tako slabih razmerah res ne pogrešam. Dekleta so se prav mučila. Poznam ta občutek, ki sem ga v letih, ko sem se prebijala med najboljše, sama izkusila. Stojiš na startu, gledaš luknje na progi in veš, da nimaš možnosti, da se prebiješ visoko. V takšnih razmerah izgine vsa lepota smučanja.”

V Kranjski Gori so jo ob novici, da se bliža tekmovalno slovo novogoriške reprezentančne kolegice Ane Bucik Jogan, preplavila čustva: “Ko sem to izvedela, me je malo stisnilo. Nisva veliko trenirali skupaj, a sem bila vseeno vajena, da sem imela eno izkušeno osebo ob sebi. Ano sem veliko let spremljala v svetovnem pokalu. Zato mi je bilo hudo, ko sem pomislila, da ne bova nikoli več tekmovali skupaj. Ob tem in ob moji poškodbi sem se zavedla, kako lep je ta šport, pa tudi, kako je vse minljivo.”