Ustavno sodišče zakon o zdravstveni dejavnosti prepoznalo kot delno neskladen z ustavo

LJUBLJANA • Ustavno sodišče je z delno odločbo odločilo le o delu pobude, ki se je nanašala na dodatno delo zdravstvenih delavcev, zaposlenih v javnih zavodih, in na delo zdravstvenih delavcev, ki so samostojni podjetniki. O preostalem delu pobude, ki se nanaša na več drugih določb navedenega zakona, bo ustavno sodišče odločalo posebej.

Poseg v pravico do proste izbire zaposlitve

Ustavno sodišče je ugotovilo protiustavnost izpodbijane ureditve le v prvem delu. Izpodbijana ureditev, ki omejuje dodatno delo zdravstvenemu delavcu oziroma določa pogoje za opravljanje dodatnega dela zunaj javne zdravstvene službe, s čimer v celoti prepoveduje določene oblike dela, posega v pravico do proste izbire zaposlitve, ki je varovana v okviru 49. člena ustave, je pojasnilo ustavno sodišče. Odločitev so sprejeli soglasno.

Dodatno so pojasnili, da je skupni cilj izpodbijane ureditve, ki omejuje dvojno prakso pri zdravstvenih delavcih, zaposlenih v javnih zavodih, krepitev sistema javne zdravstvene službe. Ta cilj je ne le ustavno dopusten, temveč ustava tudi nalaga zakonodajalcu, da ga aktivno zasleduje, zato je izpodbijana ureditev za dosego tega cilja sicer primerna, so zapisali.

Čeprav so lahko možni učinki izpodbijane ureditve zelo različni, to še ne pomeni, da izpodbijana ureditev ni primerna. Ustavnosodna presoja se ne more nanašati na zapletena strokovna vprašanja in zakonodajalec ima prosto polje presoje, kadar gre za zadeve s področja zdravstvene politike, pojasnjuje ustavno sodišče.

Popolna prepoved dodatnega dela zunaj mreže javne zdravstvene službe ni nujna

Vendar popolna prepoved dodatnega dela zunaj mreže javne zdravstvene službe po navedbi ustavnega sodišča ni nujna, saj iz predložene dokumentacije ne izhaja, da želenega cilja ne bi bilo mogoče doseči enako učinkovito z drugimi blažjimi ukrepi, ki bi jih lahko uporabil delodajalec, in da so bile ustrezno pretehtane rešitve, ki bi lahko pomembno omilile togost izpodbijane ureditve.

Prav tako že obstoječa pravna ureditev določa različne nadzorne postopke, ki lahko preprečijo primere, ko bi zdravstveni delavci opravljali dodatno delo na škodo javnih zavodov oziroma mreže javne zdravstvene službe, so navedli. Ustavno sodišče je zato presodilo, da je izpodbijana ureditev v neskladju z drugim odstavkom 49. člena ustave, ki določa, da vsakdo prosto izbira zaposlitev.

Pravico do svobodne gospodarske pobude se lahko omeji zaradi javne koristi

Predlagatelji ustavne presoje so izpodbijali tudi določbo, ki onemogoča zdravstvenemu delavcu, da bi kot samostojni podjetnik opravljal storitve v mreži javne zdravstvene službe. Ustavno sodišče je presodilo, da sicer posega v pravico do svobodne gospodarske pobude, ki je varovana v okviru prvega odstavka 74. člena ustave, vendar pa se to pravico lahko omeji zaradi javne koristi.

V presoji te javne koristi so tako ustavni sodniki ugotovili, da je cilj določb, da bi zdravstvene storitve v javni mreži izvajali praviloma zdravstveni delavci v delovnem razmerju z delodajalcem, ker ta način dela omogoča najintenzivnejšo vključitev v delovni proces. "Javna korist je zato v krepitvi sistema javne zdravstvene službe," so pritrdili zakonodajalcu.

Medtem so negativne posledice posega bistveno manjše, ker izpodbijana ureditev samostojnim podjetnikom le zožuje potencialni trg storitev na način, da omejuje izvajanje tistih storitev, ki se izvajajo znotraj mreže javne zdravstvene službe. Svobodne gospodarske pobude pa ni mogoče razumeti tako, da bi posameznemu subjektu morala zagotavljati delo ali dejavnost oziroma želen tržni položaj. Poleg tega ni mogoče spregledati, da lahko zasebni zdravstveni delavci še vedno delajo v javni zdravstveni mreži, če pri tem nastopajo v tem svojstvu, torej kot zasebni zdravstveni delavci (ne kot samostojni podjetniki), so opozorili sodniki.

Ker so koristi presojanega posega večje od negativnih posledic, ta izpodbijana ureditev ni v neskladju z ustavo, so presodili.