“Sprejeti begunce na svoj dom ni noben bavbav”

PRIMORSKA >

Koprčan Denis Kuzelj je med prvimi k sebi vzel devet ukrajinskih beguncev; družino svojih znancev. Trije so šli naprej k sorodnikom v Italijo, šest - gre za štiri generacije iste družine - pa si jih je že po nekaj dneh začelo urejati življenje pri nas.

200 ponudb za nastanitev več kot 20 oseb

Na javni poziv urada za oskrbo in integracijo migrantov se je odzvalo 200 kandidatov, ki so pripravljeni zagotoviti nastanitvene objekte za begunce iz Ukrajine. Pogoj je bil, da morajo v svojih objektih imeti vsaj 20 postelj. Na uradu prispele ponudbe še pregledujejo, zato bo več o tem znanega prihodnji teden. Še vedno velja, da je večina državljanov Ukrajine, ki so pobegnili pred vojno, nastanjenih na zasebnih naslovih, kar se bo predvidoma v prihodnjih dneh spremenilo. V skladu s potrebami se bodo povečevale tudi sprejemne kapacitete.

To je nova stvar, ki je presenetila vse

Za mlajšega moškega, ki je bil pred leti ranjen v vojni v Donbasu in je imel dovoljenje, da lahko zapusti Ukrajino, so že našli delo. “Ne bodo stali križem rok. Izvedeli smo za hišo nekje pri Rižani, kjer bodo imeli vrt in si pomagali. Tudi njegova žena si je prek interneta že našla delo za neko nizozemsko podjetje,” družino, v kateri so izobraženi in sposobni ljudje, opisuje Kuzelj.

Evropa in z njo Slovenija si prizadevata, da bi ukrajinske begunce čim prej vključili na trg dela in ne bi postali breme za države, ki jih sprejemajo. “Mislim, da z vključevanjem Ukrajincev v družbo ne bo težav, ker so zelo podobni Slovencem,” pravi Koprčan, ki je osem let živel v Ukrajini. “So zelo deloven narod. Država bo dobila kakovostno delovno silo.”

Denis Kuzelj

Koprčan, ki je sprejel ukrajinske begunce

“Mislim, da z vključevanjem Ukrajincev v družbo ne bo težav, ker so zelo podobni Slovencem.”

Sicer pa Kuzelj meni, da se je Evropa na to krizo dobro odzvala: “Nekatere države so se odzvale malo prej, ker imajo tudi več izkušenj, pri nas se odzivamo malo kasneje, ampak pristojni delajo in mislim, da se bodo stvari uredile.” Njegovi gostje so bili med prvimi begunci, zato pristojni še niso najbolje vedeli, kako jih obravnavati in katere pravice jim zagotoviti, zlasti pri dostopu do zdravil. “Nihče še ne ve, kaj in kako, vsi se še sprašujejo, ampak so pa vsi zelo prijazni, dobri in uslužni. Niso še organizirani, ker je to nova stvar in presenečenje za vse,” razume začetne težave.

Veliko prošenj za ponujeno stanovanje

Odločitev, da sprejmejo begunce, je sprejela tudi družina Boštjana Zrimška iz Cerknice. “Imamo večjo hišo z dvema stanovanjema, zato smo se odločili, da bi del, ki ga ne uporabljamo, uredili in koga sprejeli,” nam je pojasnil. Verjame, da bodo stroškovno zmogli: “Kaj pa je poskrbeti za tri lačna usta.” V Cerknico prihaja mama z dvema otrokoma, 20-letno hčerko in enajstletnim sinom. Zrimšek jih še ne pozna; ko smo se pogovarjali, je bila družina še v Varšavi. “Obtičali so, bili so dva dneva v avtu 60 kilometrov pred ukrajinsko-poljsko mejo. Naprej bodo potovali z vlakom, jaz pa jih bom šel iskat v Ljubljano.”

Boštjan Zrimšek

Cerkničan, ki bo sprejel tri begunce

“Občutljivo je, ker ne vemo, ali bodo tu en teden, eno leto ali za vedno.”

Pripravljenost sprejeti begunce je objavil na Twitterju. Nanj se je obrnila Slovenka, ki je želela rešiti kolegico iz Zaporožja, takoj pa je dobil tudi druge prošnje za namestitev. Na cerkniškem tako zdaj pomaga urejati bivališče še za eno družino, še kakšnim petim pa poskuša pomagati s širjenjem informacije, da iščejo začasni dom. “Malo težje je ljudi prepričati, da to ni nek bavbav. Mora pa biti to res osebna odločitev in vsakdo te možnosti, da bi ponudil bivališče, niti nima. Občutljivo je, ker ne vemo, ali bodo tu en teden, eno leto ali za vedno,” se zaveda Zrimšek.

Kako težko je najti brezplačno ali poceni zasebno nastanitev za begunce iz Ukrajine, ve Daria Luin, Ukrajinka, ki živi v Postojni. Stanovanje, ki ga imajo, je komaj dovolj veliko za njeno petčlansko družino. Prijateljici, ki sta pred nekaj dnevi z dvema otrokoma prišli iz Ukrajine, sta zato streho nad glavo dobili pri starših Darjinega moža. Zdaj ji je uspelo v Slovenijo spraviti še pet ljudi; svakinjo in nečakinjo, ob njiju pa še dve svakinjini prijateljici in otroka.

Daria Luin

Ukrajinka, ki živi v Postojni

“Najraje bi jih vzela v Postojno, da bi si bili blizu in bi jim lahko pomagala, ampak zaenkrat nam še ni uspelo najti stanovanja.”

Hvaležna je prijateljem iz Ljubljane, ki so jim zanje ponudili svoje prazno stanovanje in pričakujejo le plačilo stroškov. Želje, da bi v Postojni našla kakšno skromno bivališče, pa še ni pokopala: “Najraje bi jih vzela v Postojno, da bi si bili blizu in bi jim lahko pomagala, ampak zaenkrat nam še ni uspelo najti stanovanja.” Predvsem otroci bi se lažje vključili v vrtec in šolo, če bi bili skupaj z njenimi otroki, je prepričana.

Humanitarci zbirajo ponudbe

Škofijska karitas Koper je v nedeljo pri vseh mašah po škofiji vernike pozvala, naj se javijo, če imajo primeren prostor, ki so ga pripravljeni za nedoločen čas odstopiti beguncem. Pogoj je vsaj ena soba, kuhinja in kopalnica. Za zdaj je še prezgodaj, da bi ocenili odziv, saj informacija morda še niti ni prišla do vseh ljudi. Na morebitne zadržke, da bodo begunci pristali na plečih gostitelja, pa sodelavka Škofijske karitas Koper Marjana Plesničar odgovarja: “Karitas lahko pomaga s hrano, oblačili in drugo materialno pomočjo. Kot Škofijska karitas Koper smo se odločili tudi za zbiranje namenskih sredstev za plačilo kakšne položnice.” V ponedeljek bo v Trstu razstava Umetniki za Karitas in ves denar, ki ga bodo zbrali s prodajo slik, bo šel prav v ta namen.

Primož Jamšek

Slovenska filantropija

“Veliko je ponudb, ko bi ljudje sprejeli le eno mamo z otrokom oziroma manjše število oseb. Te ponudbe bi radi obdržali za zelo ranljive posameznike, ki jih bomo identificirali prek namestitvenih centrov.”

Ponudbe ljudi, ki so pripravljeni k sebi vzeti begunce iz Ukrajine, zbirajo tudi na Slovenski filantropiji. Do včeraj se jim je javilo 168 ponudnikov z vseh koncev države. Precej je takšnih, ki bi lahko sprejeli le eno mamo z otrokom oziroma manjše število oseb. Na humanitarni organizaciji bi te nastanitve radi namenili posebej ranljivim posameznikom, ki bi bili sicer nameščeni v nastanitvene centre. “Na drugi strani imamo tudi vsak dan klice ljudi, ki potrebujejo nastanitev. Ponavadi iščejo nastanitev za večje število ljudi, kar je izziv, saj je ponudb celotnega stanovanja manj,” pravi Primož Jamšek, ki na Slovenski filantropiji vodi terenski odziv in program Dnevnega centra za migrante.

Zdaj začenjajo dobivati klice ljudi, ki so svojce sprejeli k sebi domov na kavč ali improvizirano ležišče. “To je krizna, začasna nastanitev, se pa dobro zavedajo, da na dolgi rok tako ne bo šlo.”

Pri iskanju nastanitve pri zasebnikih obstajajo tudi tveganja, opozarja Jamšek. Včasih je entuziazem prevelik in postane družina, ki želi pomagati, preveč vsiljiva. Na drugi strani lahko postanejo ljudje, ki se priselijo, preveč pasivni in se za vse, kar je treba urediti, obračajo na družino gostiteljico. “Realno tveganje, ki se ga jaz najbolj bojim, je, kako uskladiti vsa ta pričakovanja. Kako urediti to dinamiko, da bodo živeli skupaj in hkrati ne bodo živeli skupaj.”

Po zakonu o začasni zaščiti, ki ga je vlada aktivirala včeraj, bodo begunci, ki so nastanjeni na zasebnih naslovih, upravičeni do finančne pomoči. “Še nekaj časa bo trajalo, da bodo ti ljudje prišli do denarja. Upam, da ne bo kdo izkoristil tega nadomestila in beguncem začel zaračunavati visoko najemnino. Takšne izkušnje smo že imeli z drugimi begunci,” pravi Jamšek. Pred nastanitvijo na zasebnem naslovu zato svetujejo sklenitev najemne pogodbe, četudi ponudnik ponuja brezplačno bivanje ali le plačilo tekočih stroškov.