Robertu Golobu je uspel čudež, a vsaka nova vlada bo šibka

SLOVENIJA > Za nami so najtesnejše in najbolj dramatične volitve. Mrtvi tek za prvo mesto se je po 99,98 odstotka prešteth glasov končal z uspehom Gibanja Svoboda, ki je je po včeraj ob 18. uri osveženih podatkih imela 28,63 odstotno podporo, SDS na drugem mesti pa 27,95 odstotno. Na uradne rezultate volitev bo treba počakati do trenutka, ko bodo preštete še preostale glasovnice, prejete po pošti in iz tujine. Kaj so torej nauki teh volitev, ki so sledile verjetno najbolj brutalni in umazani kampanji do zdaj?

... Janez Janša je v prvih izjavah po volitvah oddajal negativno energijo.

Foto: Daniel Novakovic/sta

Slovenija je šla v desno ...

Najprej: zmagala je demokracija. Prebivalci Slovenije so že drugič zapored šli množično na volišča. Svoj glas je na volitvah oddalo 1,177.067 volilcev, kar je 69.45 odstotka vseh volilnih upravičencev. To je skoraj enako rekordni udeležbi (70,95 odstotka) na volitvah leta 2022, ki so jo številni analitiki opisovali kot enkratno ali težko ponovljivo. Za primerjavo: leta 2018 se je volitev udeležilo zgolj dobrih 50 odstotkov volilk in volilcev.

Toda letos se je prvič resno zamajal dolgoletni politični mit, da visoka udeležba avtomatično pomeni prepričljivo zmago leve sredine.

Stranke desnega pola, torej SDS, NSi, SLS, Demokrati in SNS, so namreč ob zelo visoki udeležbi skupaj prejele 536.000 glasov. Za kako visoko številko gre, dovolj pove podatek, da so na parlamentarnih volitvah leta 2022 stranke desnega pola (SDS, NSi, Povežimo Slovenijo, SNS, Naša dežela, DOM) skupaj prejele približno 440.000 glasov, torej skoraj 100.000 manj.

Istega leta je Anže Logar v drugem krogu predsedniških volitev prejel 414.000 glasov. Ta številka je več let veljala za zgornji plafon desnega bazena, a so te volitve tudi ta mit porušile.

Kdo je osvojil katere volilne okraje?

Foto: Dvk

... a niti to ni zadoščalo za zmago Janše

Razlogov za to, da je desnica svojo zgornjo mejo pomaknila čez pol milijona glasov, je več. Prvi je neverjetno učinkovita mobilizacija, sploh na podeželju, ki je bilo v tej kampaniji preplavljeno s plakati desnih strank. V devetih okrajih z najvišjo udeležbo (Škofja Loka 2, Kranj 3, Ljubljana Šiška 4 ...) je SDS v povprečju dobila 32 odstotkov glasov, Gibanje Svoboda pa le 22 odstotkov. In obratno: v devetih okrajih z najnižjo udeležbo (Lendava, Maribor 4, Ljubljana Center ...) je Golobova stranka dobila 34 odstotkov glasov, SDS pa le 23.

Ta mobilizacija seveda ni prišla (le) ta vikend v obliki neposrednih klicev in prevozov na volišča, ampak je posledica praktično tri leta trajajoče kampanje, v kateri je SDS pod svojim okriljem zbrala Cerkev, zdravniške, delodajalske, kmečke in druge interesne skupine, ki so v Golobu videli razrednega sovražnika številka ena.

Delo pri tej mobilizaciji so ji ob intenzivni propagandi desnih “zvočnikov” olajšali tudi ukrepi vlade Roberta Goloba, ki je bila verjetno najbolj levo usmerjena v zgodovini. Iz tega lahko izpeljemo naslednji sklep, do katerega bo prišel tudi marsikdo na desnici. Volilno telo v Sloveniji se je na teh volitvah obrnilo na desno, SDS pa je tri leta neprekinjeno vodila v javnomnenjskih anketah. A niti to ni bilo dovolj, da bi na volitvah dosegla zmago, kaj šele z ustavno večino, ki si jo je želel Janez Janša.

Zoran Stevanović z Resnico predstavlja presenečenje nedeljskih volitev. In verjetni jeziček na tehtnici pri sestavi bodoče vlade.

Foto: Jakob Pintar/sta

Na desni ni šel noben glas v nič, na levi pač

Za analizo teh volitev je ključno tudi naslednje vprašanje: kako je desnici ob vseh aferah, pretekli dediščini SDS na oblasti in voditelju, ki je na sceni že skoraj 40 let, uspelo na volišča privleči več kot pol milijona ljudi? Odgovor, od kod je desnica dobila dodatne volilvce, se verjetno skriva v ekonomskih in socioloških razlogih. Beri: v nezadovoljstvu z davčno politiko Golobove vlade, ki jo je desnica predstavljala kot dušenje gospodarstva, in naraščajočem postepidemičnem nagibanju mlajših volilcev, predvsem moških, v desno.

Obenem je desnica s pametnim političnim inženiringom poskrbela, da praktično noben glas tokrat ni šel v nič. Edina izjema v Janševi orbiti je 4000 glasov, ki jih je dobil Pavel Rupar.

Medtem je šlo na levo-liberalnem polu v nič skoraj šest odstotkov glasov, ki so jih skupaj prejeli Prerod Vladimirja Prebiliča, Pirati in Mi socialisti Mihe Kordiša. Če bi se Prebilič, eden večjih poražencev teh volitev, pred meseci povezal s SD po zgledu dueta NSi-SLS, bi obe stranki skupaj lahko resno računale še vsaj na tri dodatne poslanske mandate za levi pol. Ker tega dogovora ni bilo, je šlo v prazno skoraj 36.000 glasov.

Še jeseni ničelne možnosti za zmago Svobode

Tu pridemo do zmagovalca. Robertu Golobu in Gibanju Svoboda je uspel politični čudež. Govorimo namreč o stranki, ki je nekoč že bila na poti nekdanje SMC. Konec leta 2023 je v anketah beležila le še od 11 do 14 odstotkov podpore.

Še lani jeseni so se možnosti, da bi Golob dosegel relativno zmago na volitvah, zdele ničelne. Vladajoča koalicija je izgubila dva referenduma, ob izbruhu dogajanja v Novem mestu pa se je za nekaj ur celo zdelo, da gledamo njegov politični konec.

Četudi se je Golob s Šutarjevim zakonom, božičnico, drugimi ukrepi in uspešno evakuacijo slovenskih državljanov z Bližnjega vzhoda vrnil v igro, ne smemo pozabiti, da je imel proti sebi ves čas tudi nekatere kapitalske centre moči. To je bilo najbolj vidno v predvolilni Petrolovi sabotaži oskrbe bencinskih servisov z nafto, ki je na trenutke spominjala na poizkus državnega udara.

Golob je imel proti sebi tudi večino medijev, sploh televizijskih, in interesnih skupin, zdravniške, delodajalske in kmečke organizacije, politikantske spletne vplivneže, Cerkev, ki še nikoli ni tako odkrito agitirala za desnico, podjetnika Aleša Štrancarja, ki je v projekt nove Janševe vlade vložil milijone evrov, in izraelske paraobveščevalce, specializiranih za “črne operacije”, ki so se v Sloveniji srečevali z Janšo.

Ob koncu kampanje je, predvsem v največjih mestih, kjer levosredinske stranke tradicionalno ustvarjajo največjo prednost, očitno zatajila še mobilizacija pola na volilni dan.

Golob ima “pole position”, a pred nami je obdobje politične nestabilnosti

Za zdaj vendarle kaže, da je Golob postal prvi slovenski politik po Janezu Drnovšku, ki je dvakrat zapored zmagal na parlamentarnih volitvah. Ima “pole position” pri sestavljanju vlade, kar se lahko izkaže kot ključno, hkrati je še vedno šef aktualne vlade.

Toda pred Slovenijo je več kot očitno obdobje politične nestabilnosti. Praktično v vseh kombinacijah, ki jih ponuja sedanja razporeditev mandatov, bo nova vlada šibka, domala ves čas odvisna od sklepanja kompromisov med partnerji. Položaj v marsičem spominja na tistega po volitvah 2011 ali 2018, le da zdaj v politični prostor prihaja velika neznanka: Resnica z Zoranom Stevanovićem.

Domača politika je od danes tako rekoč obsojena na to, da mora v nikoli bolj polarizirani krajini med seboj iskati najmanjši skupni imenovalec. Pri tem bo nad njo ves čas, ne le med novimi napadi na državno volilno komisijo, visela grožnja eksperimenta s trumpistično Janševo vlado 4.0. In to je verjetno ključno sporočilo teh volitev.