Primer Rupnik in cerkveni boj proti spolnim zlorabam: Res ničelna toleranca?

V primeru Marka Ivana Rupnika, nekdanjega jezuita, vplivnega slovenskega duhovnika, umetnika in prejemnika Prešernove nagrade, je bila javnost konec minulega meseca obveščena o potezah, ki sta osupnili in presenetili hkrati. Najprej je italijanski katoliški portal Silere non possum razkril, da je Rupnik po julijskih izključitvi iz jezuitskega reda dobil zatočišče v koprski škofiji, kamor ga je na njegovo prošnjo inkardiniral (sprejel) koprski škof Jurij Bizjak. Le kakšen dan kasneje, ob izteku sinode, ki je potekala v Rimu, je papež Frančišek, ki je doslej neomajno ščitil Rupnika, Dikasterij za nauk vere pozval, naj ponovno pregleda Rupnikov primer; skupina redovnic skupnosti Loyola ga je leta 2021 obtožila, da jih je v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja spolno in psihično zlorabil, a je prav ta isti dikasterij po preiskavi odločil, da so očitana dejanja zastarala. Papež Frančišek je zdaj odpravil zastaralni rok.

A vrnimo se najprej k odločitvi o inkardinaciji, zaradi katere je Slovenska škofovska konferenca (SŠK), takoj ko je javnost izvedela za to potezo, podala pisno izjavo. V izjavi, pod katero je podpisan njen predsednik, novomeški škof Andrej Saje, so uvodoma poudarili, da v procesu inkardinacije v škofijo Koper SŠK ni sodelovala. Dodali so, da je odslovitev iz jezuitskega reda “takšen skrajen ukrep v cerkvenopravnem smislu, da ne more biti razumljen drugače kot kazenska sankcija za huda, nedopustna dejanja”. Pri tem so ponovili, da so škofje na strani žrtev in se zavzemajo za ničelno toleranco do vsakršnih zlorab. In še, da bodo “odgovorni v Cerkvi spremljali dogajanje v naših cerkvenih skupnostih, da v prihodnje do zlorab avtoritete s strani oseb, ki imajo v Cerkvi kakršnokoli vodstveno vlogo, ne bi prihajalo”.