Počitnice po “sindikalnih cenah” še vedno obstajajo

SLOVENIJA, HRVAŠKA > Sindikalni turizem, katerega vzpon se je začel sredi petdesetih let prejšnjega stoletja, je bil rezultat takratne politične ideologije, ko so bili v središču delavec in njegove delavske pravice; skratka, tako so omogočili dostopne počitnice za vse. Podjetja so gradila počitniške domove in postavljala prikolice v kampih v Sloveniji in na Hrvaškem ter delavce z ugodnimi počitnicami nagradila za trdo delo, a z zatonom te politične ideologije so nekatera podjetja propadla, druga so svoje počitniške kapacitete prodala, in tako so se v začetku devetdesetih počasi končale tudi ugodne, “sindikalne” počitnice za delavce. A ne popolnoma – mnoga podjetja in državne institucije so nekaj teh sindikalnih nastanitev vendarle obdržali. In ne le to: tiste, ki so last države, so dostopne prav vsem državljanom oziroma “zunanjim interesentom”, če niso zasedene z zaposlenimi v dotični državni instituciji ali z njihovimi upokojenci. Čeprav večina državnih institucij ne vodi ločenih evidenc, kolikšen delež počitniških kapacitet zasedajo “zunanji uporabniki”, pa veliko pove evidenca Slovenskih železnic, kjer te evidence vodijo in pokažejo, da kar petino nastanitev oddajo zunanjim uporabnikom. Obdržalo jih je tudi nekaj slovenskih podjetij, ki nastanitve po ugodnih cenah nudijo svojim zaposlenim. Še več: na primer Mercator v oglasu za delo pri njih med ugodnostmi navaja možnost koriščenja njihovih počitniških kapacitet po ugodnih, še vedno “sindikalnih” cenah.