“Nisem prijavila, nihče mi ne bi verjel”

SLOVENIJA > “Na začetku je vse delovalo v redu. Imela sva skupne hobije in z obljubami, da se bova skupaj preselila in zaživela, me je vlekel za nos več let. A sem mu verjela in čakala. Kmalu sem izvedela, da nisem edina ženska v njegovem življenju. Začelo se je besedno in psihično nasilje. Za vse sem bila vedno kriva jaz, še posebej za njegovo nesrečo. Glede na njegovo osebnostno strukturo je imel vedno prav. Z njim nisem mogla imeti konstruktivnih, kaj šele spoštljivih pogovorov. Večkrat sem ga zapustila, a me je prišel iskat in prosit, naj se vrnem. Obljubljal je, da se bo spremenil. Žal sem mu vedno nasedla, njegove besede o spremembah pa se niso uresničile. Sledilo je tudi fizično nasilje. Porinil me je v mizo, da sem skoraj z glavo udarila vanjo, nazadnje pa me je v fizičnem obračunu v njegovem stanovanju z glavo porinil v zid, vlekel po tleh ter vrgel iz stanovanja. Z modricami sem odšla domov,” je zgodba ženske, ki je nasilje partnerja doživljala več let.

“Nisem prijavila, ker nisem imela energije, ker ima veze na policiji, ker se bojim, da bi se mi na kakšen način maščeval, ker se žal na trenutke še vedno sprašujem, ali sem morda res jaz kriva za vsa njegova dejanja,” nam še zaupa. “In žal je bolj obdelan tisti, ki prijavi, kot tisti, ki stori grdo …” doda druga žrtev nasilja.