Nekdanji minister Danijel Bešič Loredan je zase poskrbel bolj kot za paciente

LJUBLJANA > V Sloveniji bo kmalu padel še en rekord. Podrl ga bo zdravniški sindikat Fides z najdaljšo stavko v naši zgodovini. Morda ste nanjo že pozabili, Fides jo je razglasil že davnega 15. januarja lani, a še vedno traja. Že 20 mesecev. To je le štiri mesece manj od dosedanjega rekorda - novinarske stavke na RTV Slovenija, ki je trajala natanko dve leti.

Stavka, s katero Fides zahteva ureditev plač zdravnikov v posebnem zdravstvenem stebru in dvige plač za starejše zdravnike, je v celoti zvodenela. Nihče več o njej niti ne govori. Fidesu je njegovo najmočnejše orožje, s katerim je nekoč torpediral vlado Mira Cerarja, nikoli pa ga ni uporabljal v času vlad SDS, tokrat eksplodiralo v rokah. Tudi zato se velja spomniti, kam segajo korenine te stavke. Fides jo je namreč razglasil le nekaj mesecev po tem, ko je s položaja ministra za zdravje moral oditi Danijel Bešič Loredan. Zakaj je to pomembno vedeti?

Ko pade Bešič Loredan, stopi na sceno Fides

Bešič Loredan je “oče” interventnega zakona, s katerim je država za odpravo čakalnih vrst namenila več sto milijonov evrov. Izkazal se je za prevaro. Ne le, da se vrste niso skrajšale, celo podaljšale so se. Zdravniki namreč niso delali več, ampak zgolj drugje.

Ne v javnih bolnišnicah, kjer so zaposleni, ampak v zasebnih zavodih in klinikah, ki jih je nov zakon napolnil z denarjem. Delali so v programih, ki lastnikom klinik prinašajo največji donos. Interventni zakon je tako dal finančni pospešek divji privatizaciji zdravstva. Še poglobil je tisto sivo cono, v kateri se zasebno krepi na račun javnega.

Ljudje, ki so najglasneje kričali, da zdravstvo razpada, so lepo služili z njegovo razgradnjo.

Ko je bilo “zabave” konec, Bešič Loredan pa je moral oditi iz Golobove vlade, je na sceno stopil Fides. Ministrici Valentini Prevolnik Rupel, ki se je kljub nekaterim spornim odločitvam in svetovalcem lotila sanacije predhodnikove zapuščine, je namenil usodo Milojke Kolar Celarc. Tiste nekdanje zdravstvene ministrice, ki je leta 2018 skupaj s Cerarjevo vlado padla pod udarci zdravniškega sindikata in “privatizatorjev” iz lastne koalicije.

Vse to pišemo zato, ker je minuli teden zgodba dobila nadaljevanje. Isti Bešič Loredan, ki je v svojem mandatu tako lepo poskrbel za lastnike zasebnih klinik, je namreč prevzel vodenje manjšega zasebnega zavoda, v katerem ima tudi lastniški delež.

Čeprav so šle zdravniške plače navzgor in to bistveno več od drugih, v Fidesu še vedno stavkajo za višje plače.

Foto: Sašo Bizjak

V politiki je storil vse, da bi mu posel pozneje cvetel

Iz bilanc zavoda MC Šalara je razvidno, da gre Bešiču Loredanu v poslovnem smislu zelo dobro. Lani je namreč s samoplačniškimi pregledi, posegi in drugimi storitvami ob 333 tisoč evrih prihodkov pridelal še 45.000 evrov dobička.

Vse lepo in prav, zasebno podjetniško pobudo je načeloma vedno treba pozdraviti in podpreti. Toda dejstvo je naslednje: prihodki zavoda nekdanjega ministra so bili lani rekordni tudi ali predvsem zato, ker so se podaljšale čakalne vrste. To pa je v pomembni meri zasluga tega istega nekdanjega ministra.

Ali drugače: nekdanji minister je v času svojega mandata storil vse, da bi mu posel po odhodu iz politike cvetel.

Poslovni razcvet klinike Bešič-Loredana namreč izhaja iz prej omenjene sive cone. Pacientom, ki so se naveličali čakanja v vrstah, za 80 ali več evrov ponuja samoplačniški pregled, po katerem mu izda napotnico, da lahko zdravljenje nadaljuje pri koncesionarju. S tem pacient po tem, ko mu je Bešič Loredan dejansko omogočil, da je preskočil čakalno vrsto, pride pod okrilje financiranja javne zdravstvene blagajne.

Marko Bitenc, največji podjetnik med zdravniki, je eden od zmagovalcev tranzicije v zdravstvu. Imel je tudi velik vpliv na nekdanjega ministra za zdravje Danijela Bešiča Loredana.

Foto: Primož Lavre

Vse izhaja iz čakalnih vrst. So te umetno ustvarjene?

Na prvi pogled so zadovoljni vsi. Pacient, če odmisli, da je moral za isto storitev plačati dvakrat (prvič pri obveznem zavarovanju) in Bešič Loredan, ki dobi pacientov denar. In tudi koncesionar, ki ima zagotovljen priliv pacientov, za katere bo račun izstavil javni zdravstveni blagajni. Ugibamo lahko, ali je to klinika najvplivnejšega zasebnega zdravnika Marka Bitenca, za katero prav tako dela Bešič Loredan.

Razmere na področju čakalnih dob za ortopedske posege in preglede so med najbolj kritičnimi. Še konec leta 2022 je na prvi pregled čakalo približno 20.000 ljudi, danes pa jih je 20 odstotkov več. Podaljšala se je tudi čakalna doba.

Kaj je torej s tem narobe, boste vprašali. Pa opišimo, kaj vse je s tem narobe. Vse se začne s čakalnimi vrstami, kjer ponudbeno stran krivulje v celoti obvladujejo ortopedi. Ti so ponavadi zaposleni v javnih bolnišnicah, hkrati pa delajo za samoplačniške ambulante (ali pa so njihovi lastniki). Beri: če gledamo ekonomski interes teh ljudi, je logično, da so čakalne vrste čim daljše. Ali kot je lani razložil Samo Fakin: “Samoplačniške ambulante lahko delujejo le, če imaš čakalne vrste. Prepričan sem, da so umetni pojav. Pri 200 milijonih, ki jih je Danijel Bešič Loredan dal v sistem, bi morale pasti na ničlo. V ortopedskih ambulantah čaka 18.000 pacientov. Če to delimo s 30, kolikor je ambulant, to pomeni 600 dodatnih pacientov. V letu dni sta to dve dodatni obravnavi na dan.”

Sistem, kjer se zasebno krepi, javno pa hira

Naslednji člen v verigi je zdravnik, ki opravi prvi pregled. Že tu pridemo do krute ugotovitve: ljudem z nizko pokojnino vsakih sto evrov pomeni veliko. Nekateri si samoplačniškega pregleda ne morejo privoščiti, zato so v slabšem položaju kot tisti, ki teh težav nimajo.

Sledi koncesionar, kamor gre pacient na operacijo. Precejšnja verjetnost je, da jo bo tam opravil zdravnik, zaposlen v javni bolnišnici, morda celo predstojnik ortopedske klinike.

Tu nastopi naslednja anomalija. Po do zdaj veljavnem sistemu bo javna zdravstvena blagajna za to storitev zasebni kliniki plačala isto ceno kot javni bolnišnici, četudi jo prva opravi ceneje, saj recimo ne zagotavlja 24-urne zdravstvene oskrbe prebivalstva. Zasebna klinika ima še privilegij, da lahko zavrne posamezne paciente, kjer bi bili posegi zahtevnejši, donos pa zato nižji. Ker največje javne bolnišnice tega ne smejo storiti, je trend jasen: zasebne klinike se v finančnem smislu krepijo, javni zavodi pa hirajo.

Česa Bešič Loredan namenoma ni storil

Vse to je Bešič Loredan v času, ko je bil minister, dobro vedel. Ta sistem bi lahko popravil, ga naredil pravičnejšega za pacienta in varčnejšega za javno blagajno, ki jo polnimo pacienti.

Ne le, da tega ni storil. Zdaj ta isti sistem za jemanje denarja iz žepov pacientov, ki ga je pomagal betonirati, uporablja za lastno korist. Podobno kot njegov državni sekretar Tadej Ostrc, ki je vodil razpis za zobozdravstvene koncesije, pri čemer je eno dobil zavod, za katerega dela. Danes je član sveta stranke Anžeta Logarja.

Vsi se delamo, da je s tem vse v redu. Toda to početje, vse te prakse imajo ime: korupcijska tveganja. Če ne še kakšno hujše. •