Na Camino, na pot notranjega prižiga luči
Spomin na umrle praznujemo od nekdaj, dan reformacije pa od leta 1992. Tvorita dela prosta dneva. Zaradi okoljskih problemov osveščeni pozivajo Slovence, tretje po porabi sveč na svetu, naj se najdražjih spomnijo z notranjim prižiganjem luči. Ker nam je Primož Trubar dal prvi knjigi v materinem jeziku in protestanti tudi naslednje, bi bilo lepo praznovati ob knjigah.
SLOVENIJA >Umrlih se spominjajo po vsem svetu. Večina na 1. november, dan na katerega je papež Gregor IV. leta 835 praznik spomina na vse svetnike iz maja prestavil na ta dan. Pri nas spomin na umrle sega v poganske čase. Mlajši, leta 1992 uzakonjen, je dan reformacije. Tega praznujejo le še v delu nemških dežel. Spominjajo se Martina Luthra, ki je leta 1517 začel reformo katoliške cerkve. Med 95 zahtevami je predlagal dostop do svetega pisma v materinem jeziku za vse katoličane. Protestanti, najprej leta 1550 Primož Trubar, so prve knjige v slovenščini res napisali.
Ponekod ples in hrana, pri nas sveče in cvetje
Podobno kot se po svetu od umrlih različno poslavljajo, se jih tudi spominjajo. V Afriki jih počastijo s plesom v maskah, na Filipinih brez mask. Marsikje, tudi v največjih državah, v Indiji in na Kitajskem, na grobove umrlim prinašajo hrano. V Sloveniji, tako kot v večini evropskih držav, spomin počastijo s cvetjem in prižiganjem sveč. Avstrijci, Poljaki in Slovenci že desetletja prižgejo največ sveč in z njimi povzročajo največ okoljskih problemov. Zunanje izkazovanje spomina ni pravi spomin na umrle. Zato in zaradi misli na okolje je pristojno ministrstvo pred 14 leti odprlo spletni portal “sveča manj” s prošnjo za manjšo porabo sveč in z možnostjo elektronskega “prižiganja” spomina.
Do letošnjega novembra je e-svečko najdražjim napisalo le približno 52.000 Slovencev. Lani so Slovenci pokupili slabih štiri tisoč ton oziroma krepko čez 15 milijonov sveč Kar dve tretjini jih prižgejo ob prazniku spomina na umrle. V namenskih zabojnikih ob 1198 slovenskih pokopališčih jih je lani končalo približno 2000 ton. Še manj je bilo recikliranih.
Ko je ena sveča več kot nič in sta dve preveč
Ljudje po različnih portalih pobudi ministrstva žolčno nasprotujejo, rekoč da jim prižiganja sveč v spomin na umrle nima pravice odvzeti nihče. Bolj zmerni menijo, ”da je ena sveča več kot nič, dve pa sta preveč”. Zaradi njih je prodaja sveč od uvedbe portala “sveča manj” padla za 2000 ton.
Za nakup sveč gre nekaj deset milijonov evrov. Stroškov zbiranja, reciklaže in vpliva plastike na okolje ni izračunal še nihče. Zato vse več komunalnih podjetij na spletnih straneh objavlja recepte za domačo izdelavo bioloških sveč in predloge za poslikavo ob rekah nabranih prodnikov s svečkami, cvetjem ... in spominskimi dopisi. Dodajajo še misel z omenjenega portala ministrstva: “Število prižganih sveč na grobovih ne sme biti merilo spoštovanja do pokojnih. Prosimo, da prižgete čim manj sveč oziroma se temu izognete. Predniki vam ne bodo zamerili, potomci bodo hvaležni.”
Zakaj ne bi praznovali s knjigo?
Dan sprememb, dan reformacije, je Slovencem prinesel uvodne knjige v materinem jeziku. Pokojni predniki so jih prebrali veliko več, kot jih preberejo dandanašnji Slovenci. V najhujših časih so se z njimi “hranili”. Njim v spomin se je h knjigam primerno vrniti vsaj 31. oktobra. Abecednik in Katekizem, ki ju je napisal protestantski duhovnik Primož Trubar (1508 - 1586) in za njima vse uvodne knjige v slovenščini, so vredne tovrstnega spomina.
Ne moremo vedeti, kako bi se obrnilo, če katoliški duhovnik Martin Luther (1483 - 1546) leta 1517 ne bi s kar 95 tezami začel reforme katoliške cerkve in se Trubar, ki je soglašal z njim, ne bi vrnil v Slovenijo. Sedaj v Sloveniji natisnejo približno tisoč leposlovnih knjig na leto.
Na pot utrditve sebe, spomina in vere v dobro
Izbira knjig je širna, sugestije so nepotrebne. Kljub temu omenjamo lani izdani Camino, ki je odlično branje ob obeh praznikih. Prinaša svež, humorno tenkočuten opis 830 kilometrov dolgega romanja po osrednji francoski poti v Santiago di Compostela in sočasno globoko prižiganje notranje luči.
Tako kot milijoni iz vsega sveta in tisoči Slovencev, jo je prehodil Mariborčan Anton Krepek. Zato, da bi odložil breme in se zahvalil, ker je petletni edinec premagal krvnega raka - levkemijo. Po vrnitvi je sam zbolel za rakom pljuč. Pisanje knjige (s pomočjo pisateljice in caminovke Petre Škarja) je ustavil rak na slinavki žene in mame, ki je prej obema z neomajno voljo pomagala. Raka ni premagala.
Anton nikoli ni opustil hvaležnosti, spomina in vere v dobro. “V naši družini imamo dve izkušnji zmage nad rakoma in eno izkušnjo izgube v tem boju. Naj bo eno ali drugo, vedno ostaja nekaj resnic. Zagotovo je večja verjetnost ozdravitve, če ohranimo pozitiven pogled na svet. Nasmejmo se, zapojmo, zaplešimo. Bodimo hvaležni za vsako malenkost, ki nam je dana. Objemimo se, pomagajmo si!” knjigo zaključuje Anton.
Ob takem pogledu na življenje so sveče res nepomembne. Naj bosta oba praznika doživeta in - tudi v spominjanju in prižiganju notranje luči - prijetna.
