Lepota preprostih rastlin
Kako malo je treba, da nas narava razveseli, le opazovati jo moramo in poskušati razumeti. Čeprav velikokrat razpravljamo, kako kmetijstvo lahko naravo uničuje in kako naravi ne znamo prisluhniti, je prav vse mogoče, če le znamo z naravo pravilno gospodariti. Pozabljamo, da so to kulturno krajino skozi stoletja oblikovali ljudje, ki so znali s pokrajino sonaravno gospodariti. Če niso znali, jih je narava dobesedno povozila. Danes, v dobi subvencij, to ni več potrebno. Tudi če ni pridelka ali če ta ostane kar na poljih, ker se ne splača, se nihče ne sekira. Prav neverjetno je, koliko nepobranih pridelkov danes ostane na poljih. Ker se nič ne splača!
Marsikje na Idrijskem in Cerkljanskem se pogledom ponujajo poljane žafranov.
Foto: Jože BavconSLOVENIJA > Le zakaj se naravi splača, zakaj vsako leto znova zacveti? Zato, ker narava deluje na dolgi rok. Te dni se po Cerkljanskem, Idrijskem in Škofjeloškem, pa tudi že na hribih nad Vipavsko dolino razcvitajo žafrani. Na milijone in milijarde jih je. Večinoma gre za spomladanski žafran, nad Vipavsko pa tudi belo nunke. Če naredimo samo hiter izračun na kvadratni meter, kjer so res gosti, jih je tudi do 360 in to kar v povprečju. Pomeni, da je lahko na enem hektarju kar 3.600.000 rastlin. V toplih marčevskih dneh se vsak dan razcvitajo novi. Čebele in drugi opraševalci v njih nabirajo cvetni prah in nektar. Se zavedamo kako pomembna paša so za opraševalce?.
Če je vreme zelo spremenljivo, so spomladanski žafrani res malo krajšega diha, ker niso tako trdoživi kot zvončki. A v takem suhem marčevskem vremenu so v soncu nenadomestljivi.
Foto: Jože BavconTujci se niso mogli načuditi
Te dni smo v Botaničnem vrtu UL gostili kolege z dunajskega botaničnega vrta in iz Škotske. Niso se mogli načuditi poljanam žafranov, ki so vsepovsod po Cerkljanskem in Idrijskem, kjer smo se vozili, se ustavljali in opazovali to vijolično-modro lepoto. Morda ne vemo, da so bile še pred 25 leti te mnoge površine zelo intenzivno gnojene, tam so bili samo temno zeleni travniki. Z opuščanjem intenzivnega gnojenja in začetkom paše ovac se je to v 20 letih povsem spremenilo. Vijolične modre poljane nepregledanega števila cvetov so prevladale. Še tam kjer se na prejšnjih travnikih, nato pašnikih ponovno pase govedo, se žafrani niso povsem umaknili, le v rede so se postavili, kot bi bili na njivi posejani s pšenico. Žafrani imajo raje pašo ovac, ker so ovce lažje in manj steptajo zemljo. Zvončki, ki so še vedno v cvetu na teh nekoliko višjih legah okrog 700 do 800 metrov nad morjem, pa paše ne marajo, zato so bolj na obrobju. Žafrani imajo radi malo težja in vlažna tla. Kjer se na Cerkljanskem in Idrijskem pase drobnica, je te dni podoba najlepša.
Čebele se valjajo v žafranih
Splača se zapeljati med te nepregledne poljane. Res so žafrani malo krajšega diha, če je vreme zelo spremenljivo, niso tako trdoživi kot zvončki, a v takem suhem marčevskem vremenu so v soncu nenadomestljivi. Čebele se dobesedno valjajo v žafranih. Se sploh zavedamo koliko te male in drobe rastline prinesejo naravi kot celoti, vsem opraševalcem in še posebej čebelarjem. Za zvončke smo prav v Botaničnem vrtu Univerze v Ljubljani z dr. nalogo Katje Malovrh, dokazali da en hektar zvončkov lahko prinese kar 2,5 decilitral nektarja. Ena od tujih raziskav pa doda še, da lahko zvončki proizvedejo več kot 9,36 kg samo peloda na hektar.
Pomembno je, da znamo uživati v lepoti teh povsem preprostih rastlin, ki jih imamo na milijone in milijarde in so hrana za naše zgodnje opraševalce. Če smo na robu in znamo od tam opazovati na daljavo, lahko vidimo celoto, če pa stopimo mednje, pustimo odtise, ki so nepopravljivi. Niso potrebni selfiji, treba je uživati v lepoti in tem množičnem cvetenju. Povsod po Sloveniji smo sredi narave Jo bomo znali ohraniti našim zanamcem?