Tožilec je “vratar” kazenskega sodstva

Doc. dr. Primož Gorkič iz katedre za kazensko pravo na Pravni fakulteti v Ljubljani pravi, da se s prenosom pristojnosti, ki jih je imelo glede državnega tožilstva ministrstvo za pravosodje, na ministrstvo za notranje zadeve nikakor ni mogoče strinjati.

Primož Gorkič: “Razmerje med policijo in državnim tožilcem naj bi bilo vedno, vsaj prikrito, deloma konfliktno.”  Foto: Silva Križman
Primož Gorkič: “Razmerje med policijo in državnim tožilcem naj bi bilo vedno, vsaj prikrito, deloma konfliktno.”  Foto: Silva Križman

LJUBLJANA> “Poleg ustavnopravnih pomislekov, ki so že bili javno izraženi, je treba zlasti upoštevati posebne odnose med policijo, državnim tožilstvom in sodiščem v kazenskem postopku,” pravi Primož Gorkič.

“Ne vidim, kako bi bil isti minister pri izvajanju teh pristojnosti sposoben ohranjati tako različne in mestoma nasprotujoče si vloge policije in državnega tožilca v kazenskem postopku.”

Razmerje deloma konfliktno

Državno tožilstvo na eni strani usmerja policijo in v nekaterih primerih odloča o najbolj občutljivih preiskovalnih dejanjih in ukrepih, ki jih izvaja policija, navaja Gorkič. “Državni tožilec mora samostojno, avtonomno presojati, katera dejanja v predkazenskem postopku bo zahteval od policije in katera dejanja jim bo dovolil. Najbolj pomembno pa je, da tožilec odloča, ali bo na podlagi dela policije in njihove kazenske ovadbe zahteval kazenski pregon. V tem smislu državni tožilec policijo lahko omejuje, nadzira in preverja pravilnost in zakonitost njihovega dela. Zato naj bi bilo razmerje med policijo in državnim tožilcem vedno, vsaj prikrito, deloma konfliktno.” Na drugi strani pa je državni tožilec po Gorkičevih besedah “vratar” kazenskega sodstva, saj je odločitev o kazenskem pregonu v njegovi pristojnosti, on odloča, o čem bodo sodišča odločala in o čem ne. Zato je poseben, samostojen položaj državnega tožilstva v razmerju do izvršilne veje oblasti torej v funkciji varovanja neodvisnosti sodstva.

Pristojnosti niso majhne

Takšno razmerje med policijo, državnim tožilstvom in sodiščem v kazenskem postopku se mora odražati tudi na organizacijski ravni v razmerju do ministrstev, ki so za policijo, državnega tožilca in sodstvo pristojna. Že na simbolični ravni je edino razumno, da se mora državno tožilstvo v organizacijskem smislu približevati sodstvu in ne izvršilni veji oblasti, tudi če se odločamo o tem, kateri minister in koliko naj bo pristojen za državnotožilske zadeve, opozarja Gorkič.

Tožilec odloča, ali bo na podlagi dela policije in njihove kazenske ovadbe zahteval kazenski pregon.

“S tem, da se združujejo pristojnosti glede policije in glede državnega tožilstva v istem resorju, se jasno izraža interes večjega nadzora izvršilne veje oblasti nad delom državnih tožilcev in posredno sodišč, kar je usodno za njuno neodvisnost. Ta pa nikoli ni sama sebi namen: neodvisnost kazenskega pravosodja je namreč zagotovilo za uravnoteženo, zakonito delovanje prav izvršilne veje oblasti in prisile, s katero ta v skrajnih primerih udejanja pravni red,” pravi Gorkič.

Ob tem še dodaja, da se je treba na praktični ravni vprašati, ali je mogoče pričakovati od ministra, ki bi bil hkrati pristojen za policijo in za državno tožilstvo, da bo ohranjal pri življenju opisane vloge policije in državnega tožilca v kazenskem postopku. “Te pristojnosti glede tožilstva niso majhne: segajo od kadrovskih zadev, disciplinskih postopkov pa do pristojnosti nadzora državnotožilske uprave, tudi v konkretnih zadevah, ki še niso pravnomočno končane. Ne vidim, kako bi bil isti minister pri izvajanju teh pristojnosti sposoben ohranjati tako različne in mestoma nasprotujoče si vloge policije in državnega tožilca v kazenskem postopku. Če naj bi združevanje pristojnosti v imenu 'učinkovitosti pregona' vodilo v nevtralizacijo teh nujnih napetosti med policijo in tožilstvom, je to slaba, zelo zaskrbljujoča rešitev.”

SK


Najbolj brano