Še približno 6000 neeksplodiranih bomb iz druge svetovne vojne

Mineva 80 let od začetka silovitih zavezniških bombardiranj Evrope za poraz nacistične Nemčije. V Sloveniji je od takrat pod površjem po nekaterih ocenah ostalo še približno 6000 neeksplodiranih letalskih bomb, ki jih občasno najdejo med gradnjo in odstranijo. Nekatere so zelo nevarne, zato je vzniknila pobuda, da bi to področje natančneje uredili.

Pirotehniki med pripravami na razstrelitev  nevarnega eksploziva v 
drugi polovici letošnjega  marca Foto: Mitja Marussig
Pirotehniki med pripravami na razstrelitev nevarnega eksploziva v drugi polovici letošnjega marca Foto: Mitja Marussig

PIVKA > Na nevarnost neeksplodiranih bomb oziroma odsotnost sistematičnega pristopa k evidentiranju nevarnih območij v Sloveniji pristojne že več let opozarja zgodovinar Sašo Radovanovič, soavtor lani izdane monografije Bombardiranje Slovenije 1944-1945. V Muzeju vojaške zgodovine v Pivki pripravlja tudi razstavo o tej kar nekoliko zapostavljeni temi.

Na podlagi podatkov in posnetkov bombardiranj iz arhivov v ZDA, Angliji in Nemčiji Radovanovič trenutno ocenjuje, da je bilo na Slovenijo odvrženih približno 60.000 bomb, od tega jih približno 6000 ni eksplodiralo. Približno polovica jih je na območju Maribora, ki je bil zaradi pomembne tovarne za izdelavo letalskih komponent najbolj bombardirano slovensko mesto.

Vpogled v ameriški arhiv

Sašo Radovanovič je sicer letos v vojaški bazi v Montgomeryju v Alabami vpogledal v arhiv agencije za zgodovinske raziskave ameriških zračnih sil, ki hrani približno sedem milijonov kosov arhivskega gradiva, od tega več kot pol milijona obdelanih. V njem je našel 100.000 potencialno zanimivih strani za Slovenijo. “Tukaj se skrivajo vsi podatki, ki jih prej nismo imeli,” je prepričan.

Ni eksplodirala desetina odvrženih bomb

Po dostopnih podatkih deset odstotkov bomb, ki so jih Američani in Britanci odvrgli med letoma 1944 in 1945, ni eksplodiralo, obenem pa je imelo deset odstotkov bomb časovni vžigalnik. Največjo nevarnost pomenijo prav neeksplodirane bombe s časovnim vžigalnikom. Gre za del bombe, v katerem so aluminijasti lističi in aceton. Ko slednji steče na lističe, jih raztopi in sproži se udarna igla, ki sproži detonator, bomba pa eksplodira.

“Nekatere bombe niso eksplodirale, saj so v zemlji naredile tako imenovano J krivuljo in so obrnjene z nosom navzgor, zato aceton ni stekel na aluminijaste lističe. Toda tako aluminijasti lističi kot detonatorji zaradi korozije pospešeno razpadajo in ko bodo razpadli, bo prišlo do eksplozije. Gre le za vprašanje časa,” pojasnjuje Radovanovič.

Poleg bomb s časovnim vžigalnikom nevarnost za ljudi in premoženje predstavljajo tudi zažigalne bombe, ki vsebujejo beli fosfor in magnezij. Ko bo namreč razpadel njihov kovinski ovoj, bo fosfor prišel v stik z zrakom in zagorel. “Ne vemo prav natančno, kaj se bo zgodilo,” pravi Radovanovič.

Več držav zahodne Evrope je že pred časom evidentiralo območja močnih bombardiranj. “Najprej se pogleda stare aeroposnetke in označi mesta, kamor so padle bombe. Kot so ugotovili Nemci in Avstrijci, taka označba pomeni 90-odstotno verjetnost, da bomba tam je. V naslednji fazi gredo bombni tehniki na teren, da bombo najdejo, jo deaktivirajo,” je pojasnil.

Radovanovič zato poziva k vzpostavitvi sistematičnega pristopa k odkrivanju neeksplodiranih bomb. Pisal je tudi Evropski komisiji in med drugim opozoril, da v Sloveniji brez preventivnih pregledov terena potekajo obsežni železniški infrastrukturni projekti, ki jih sofinancira EU. Kot primer dobre prakse je omenil avstrijski Gradec, kjer so naredili kataster in vse lastnike zemljišč v tako imenovani rdeči coni opozorili, da je treba pred kakršnokoli gradnjo območje varnostno pregledati. To je tam zakonska obveza, je pojasnil.

Poleg Maribora so v Sloveniji po njegovi oceni najbolj ogrožena območja Nove Gorice, Ljubljane, Jesenic, Celja in vojaškega letališča v Brežicah, pa tudi celotna železniška infrastruktura. Velika nevarnost je, pravi, da bi med gradbenimi deli z gradbenim strojem zadeli bombo, ta pa bi eksplodirala.

Kljub ustaljenim protokolom se tudi v tujini dogajajo nesreče, saj se kakšno bombo vedno lahko spregleda. Radovanovič omenja primera nenadne eksplozije v Avstriji, ko je v Gradcu leta 2010 sredi noči na travniku pred železniško postajo eksplodirala bomba, lani pa je pri Innsbrucku prišlo do eksplozije na njivi sredi nedeljskega dopoldneva.

Ni vprašanje, ali bodo eksplodirale, ampak kdaj

“Le prenašam to, kar nemški bombni tehniki nenehno opozarjajo - da so neeksplodirane bombe, še posebno tiste s časovnim vžigalnikom, potencialna nevarnost. Ni vprašanje, ali bodo eksplodirale, ampak kdaj. Za Nemce je iskanje teh bomb tekma s časom, da jih najdejo, preden eksplodirajo. Pri nas se kljub opozarjanju ne zgodi nič,” je dejal Radovanovič.

Izvajanje ukrepov varstva pred neeksplodiranimi ubojnimi sredstvi (NUS) sicer opredeljujeta zakon o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami in pravilnik o varstvu pred NUS, v sklopu uprave za zaščito in reševanje pa deluje državna enota za varstvo pred NUS, ki bombe, ne le tistih iz druge svetovne vojne, deaktivira in odstrani.

Kot so pojasnili v službi za strateško komuniciranje ministrstva za obrambo, je mnenje stroke v upravi za zaščito in reševanje, da je najprej treba dopolniti zakonodajo posegov v prostor, kar je v pristojnosti ministrstva za okolje in prostor. Da bi prišlo do predloga spremembe zakonodaje, je treba narediti še kar nekaj na pridobivanju podatkov o ogroženosti in evidentiranju posameznih območij z NUS.

Najprej bi bilo treba pridobiti splošna gradiva o bombardiranjih, na podlagi česar bi pripravili splošno analizo bombardiranj. Druga faza pa bi bilo pridobivanje aero-foto posnetkov bombardiranj visoke resolucije, kar pa bi zahtevalo precejšnja sredstva in bi moralo biti ovrednoteno v enem prihodnjih proračunov, so dodali.


Najbolj brano