Razstava pokrival iz zbirke Srečka Rožeta
Srečko Rože, lastnik Vojaškega muzeja Tabor Lokev in sežanski častni občan, na razstavi v Kosovelovi knjižnici v Sežani predstavlja razvoj klobukov od 18. stoletja dalje. Pri postavitvi mu je pomagala soproga Irena Rože.
SEŽANA > Obiskovalci razstave v sežanski knjižnici se prav gotovo najprej zazrejo v najlepšega, to je veličasten klobuk plemkinje, sledijo pa pokrivala gospode, lovcev, vojaštva, carine kot tudi pokrivala za vsak dan in praznike. Najbolj znani klobučarni sta bili šeširnica v Škofji Loki in klobučarna v Radovljici. Posebno pokrivalo je tudi auba ženske narodne noše Gorenjske iz 19. stoletja, katere prednji del je vezan z vzorci iz srebra. Zanimiv je tudi lovski klobuk, ki je bil izdelan v slovenski klobučarni Tomažin v Celju in ga je veteran vojne za Slovenijo Rože odkupil od znanega zbiralca Nebojše Mitrovića iz Beograda. Med razstavljenimi pokrivali je tudi ženski klobuk, izdelan v tovarni klobukov v Trstu. Med vojaškimi pokrivali zasledimo tudi svečana pokrivala iz prešane klobučevine vojakinj Garce in orkestra Slovenske vojske. Na razstavi si je mogoče ogledati tudi tri eksponate lipiške kobilarna, in sicer dva cilindra lipiških jahačev, kakršne so uporabljali za gala predstave dresurnega jahanja, ter jahalno čelado.
Najprej so uporabljali listje
Pokrivala obstajajo od nastanka človeštva. Najprej so se uporabljala pokrivala iz listov, kjer so listi lipe in lovorja predstavljali simbol slovanstva, hrastovi listi pa simbol germanstva. Z razvojem oblek so se spreminjala tudi pokrivala. Za zimo so ljudje uporabljali volnena ali platnena, v poletnem času pa v glavnem pokrivala iz trave (rafija, slama).