Kdo je 95-letna Francka, ki je čez noč postala spletna senzacija: “Za delo na zemlji moraš biti rojen”

PRELOŽE PRI LOKVI > “Jaz sem bila rojena za delo na zemlji. In dokler lahko, delam. Kaj ni lepo videti vse tako obdelano? Z delom hitreje mine tudi čas. In potem je hvaležna njiva, narava in jaz. Če nimaš ljubezni do zemlje, ne boš delal. In dokler morem, zakaj ne bi delala? Kaj ni to eno veliko zadoščenje?” nam je ob svoji njivi pod vasjo Prelože na Krasu včeraj povedala 95-letna Francka Mljač.

Pred dnevi je ob pohajkovanju po Krasu nanjo naletel avstralski fotograf Josh Ball. Francka ga seveda ni razumela ničesar, njena vnukinja Matejči Šajnam ji je prevedla le vprašanje, koliko je stara, pa je odgovorila, da ne veliko. Samo 95.

Francka Mljač

“Naša štala je bila sezidana leta 1906. In če bi kdo takrat napovedal, da bo čez sto let prazna, bi rekli, da je neumen. Pa se je zgodilo ravno to.”

Videlo jo je več kot 2 milijona ljudi

Avstralec je bil seveda navdušen, njegovo objavo si je ogledalo več kot 2 milijona ljudi, komentiralo pa več kot 5300. “Ja, on je snemal, jaz sem govorila slovensko, potem sem videla, da je bilo od spodaj pisano v angleščini. Kaj ga bom razumela, saj ne znam angleško?” je odgovorila na vprašanje, kako sta se sporazumela. Ko smo ji povedali, da je zdaj svetovno slavna, pa je le pristavila: “No, vsaj enega kmeta da pozna cel svet!”

Francka se je rodila leta 1930 pri Moharjevih v Lokvi s priimkom Čok. “Bila je lepa družina, starša sta imela sedem pup in štiri fante. In vsi smo odrasli. Mama je bila strašno pridna ženska,” se spominja svojega otroštva in začenja naštevati sorojence po imenih; od prve sestre, ki je bila rojena leta 1921, do zadnje, ki se je rodila leta 1943. In ob vsakem ne pozabi povedati še natančnega rojstnega datuma. Od sedmih sester in štirih bratov so danes žive še štiri sestre.

Francka se je leta 1948 omožila k Bcljevim v vas Prelože, od koder je bila doma njena mama. “Mama je šla dol v Lokev, jaz pa nazaj gor. Tako je bilo določeno,” se smeje. Ob poroki je imela Francka komaj 18 let, mož Pepo je bil takrat pri vojakih, tako da je še šest mesecev živela sama s tastom. “On je bil zelo razumen, pravičen in zelo pobožen človek. Nikoli ni preklinjal. Rekel je, da zlodej hoče, da bi klel, ampak da ne bo. In me je tudi pohvalil, da še ni videl bolj pridne pupe od mene,” se spominja.

Podpirala je štiri vogale v hiši

Z možem Pepijem sta dobila štiri otroke. Eden se je rodil mrtev, trije so odrasli, žal pa je dva že preživela. “Sin se je ponesrečil, hči je imela tumor in je umrla, zdaj imam živo samo še eno hčer. Imam pa tri vnukinje in pet pravnukov,” nam pove. Na vprašanje, če pridejo pogosto k njej, se zasmeji in odgovori: “Ma kaj bodo hodili k stari ženski? Vsak gre s svojimi vrstniki. No, vnukinje pridejo, pridejo, ker so ženske. Ampak po potrebi. Jih ne kličem za vsako malenkost. Jaz nisem zahtevna, imam vse, kar potrebujem,” skromno pripominja.

Francka je vdova že 19 let, mož Pepo jo je zapustil leta 2006. “Bil je priden za delat, ni bil pa razgledan. Daleč od mene. Jaz sem peljala gospodinjstvo in gospodarstvo, za večino stvari sem poskrbela sama. Tudi stroje sem kupila sama, pa mu velikokrat nisem niti povedala, ker je bil potem jezen. Ampak potem se je počasi umiril,” nam je zaupala.

Odkar ve zase, je rada delala na njivi. Še njena mama jo je kot otroka vozila s seboj na njivo. “Nikjer drugje nisem delala. Komu na čast? Še doma je bilo preveč dela,” nam je odgovorila na vprašanje, če se je mogoče zaposlila kje drugje. Spominja se, da so obdelovali enajst njiv, ta, ki jo obdeluje danes, je bila največja. “Vse je bilo obdelano, ne samo naše. Potem pa so ljudje začeli počasi opuščati in se je narava začela zaraščati. Naša štala je bila sezidana leta 1906. In če bi kdo takrat napovedal, da bo čez sto let prazna, bi rekli, da je neumen. Pa se je zgodilo ravno to,” pripoveduje in dodaja, da sta z možem vedno redila nekaj prašičev in nekaj glav govedi. Z bikom in kravo je vztrajala še dve leti po moževi smrti, potem ju je prodala. Ima pa danes 26 kokoši.

“Matra” jo hrbet

Francka pod vasjo obdeluje približno 40 arov veliko njivo, na kateri ima posajeno vse: od krompirja in koruze do lubenic in melon ter cvetočih rož. Ko smo jo včeraj obiskali, je skupaj z vnukinjo Matejči presajala sadike cvetače. “Pomagali so mi posejati in posaditi, jaz sem jim naročila, kako in kaj. Čebulo in koruzo pa sem posadila sama. Tudi okopavam vedno sama. Pa kaj bi ti mladi pleli, saj niti ne poznajo plevela…,” modruje.

In kako je zadovoljna z letošnjo letino? “Letos je bila velika suša, pa ne bo ratalo tako kot ponavadi. Vnukinja je napeljala vodo in tudi sicer veliko pomaga. Ampak ko sem plela čebulo, je bila zemlja trda kot kamen. Potem jo je zalila in je kar lepo uspelo. Samo korenja sem letos dala manj,” nam je zaupala. Francki se pozna poškodba hrbtenice, ki jo je staknila pred 55 leti, ko si je zlomila hrbtno vretence. Zdaj se težko zravna, najraje se usede na traktor in tam počiva.

Moli in veselo prepeva

Pa si je kdaj predstavljala, da bo doživela takšno visoko starost? “Ja, saj jih imam skoraj sto,” se smeje. “To je božja volja. Če bog želi, da kdo učaka takšno starost, jo bo učakal. In tudi moji predniki tam gor ves čas molijo zame in se veselijo, da jaz tako delam,” je dejala in nas vprašala, če smo zadovoljni z njeno pripovedjo. “Če živiš toliko let in imaš dober spomin, je veliko za povedati. Edino pobožne pesmi sem pozabila. Če človek ne hodi v cerkev, hitro pozabi. Ampak zdaj sem skoraj gluha in nima smisla hoditi, če nič ne čujem. Še vedno pa začnem kakšno pesem prepevati sama pri sebi, pa jo magari desetkrat ponovim.”

In od kod črpa moč za delo, ki mu sam ne bi bil kos niti en zdrav 50-letnik? “Za to moraš biti rojen, potem moraš biti vesel, prepevati, moliti in vse to. Jaz se tudi dobro postrežem. Zmešam si polovico belega vina in pol vode, dodam malo bezgovega soka in tisto pijem. Če piješ samo vodo, ne boš kopal… Danes sem pojedla en omlet. Ampak to ni nič v primerjavi s tistim, kar smo delali včasih. Prej pa smo delali enajst njiv, pa kosili, žito želi, blago odpravili in vse. Človek mora biti navajen delati celo življenje kot osel. Danes malo, jutri malo, počasi, ampak vztrajno,” pravi Francka in dodaja, da ima že primerna leta za na oni svet. “Kdaj bo treba iti, pa bomo videli. Vam bom prišla nazaj povedat, ko me bodo klicali,” se je pošalila in nam za konec zapela nekaj pesmi ter zrecitirala Prešernovo Vrbo.

Francka Mljač se še vedno usede na traktor.Danijel Cek

Danijel Cek