Kako nas ljudska glasba povezuje v skupnost

ŠKOCJANSKE JAME > Udeležili so se ga predstavniki raziskovalcev osmih sodelujočih šol od Ilirske Bistrice, preko učne poti Beuga kamna, Košanske in Vremske doline, Brkinov, Divače do Trebč pri Trstu.

Učenci 6. in 9. razreda OŠ Antona Žnideršiča iz Ilirske Bistrice so izvedli poglobljen intervju z ljudsko pevsko-godčevsko skupino Kerglci izpod Ahca iz vasi Jasen pri Ilirski Bistrici. Njeni krepki možje (pomen, ki se skriva za besedo “kergelci”), ki skupaj pojejo in godejo ter razveseljujejo svoje poslušalce že petindvajset let, so učencem ob svoji zgodovini, repertoarju in načinu delovanja, med drugim predstavili izdelavo trobente iz buče, igranje na bajs in grablje ter v zvezi s slednjimi podelili zanimivo anekdoto o tem, kako so na gostovanju v Avstraliji le-te namakali z viskijem in tekilo, saj so zaradi vročine klini popadali iz inštrumenta.

Igranje na slamice

Učenci drugih razredov OŠ Dragotina Ketteja iz Ilirske Bistrice so spoznavali ljudska glasbila na Bistriškem in se obenem preizkusili v igranju na slamice. Svojstveno doživetje je bila predstavitev sto let starega zvočila volkec, ki ob vrtenju prav po volčje zatuli in ga hranijo v družini učiteljice Laure Novak. Učenci tretjih razredov pa so se posvetili spoznavanju in dokumentiranju ljudske pevsko-godčevske skupine Brštulin banda iz Harij, ki igrajo na harmoniko, kmečka orodja in gospodinjske pripomočke, ter v živo poskrbeli za imenitno pevsko-godčevsko izvedbo ljudske Naša mati ćjuha kofje.

Na OŠ Toneta Tomšiča Knežak so se učenci nižje stopnje v okviru folklornega krožka in starejši kolegi posvetili ljudski glasbi z Beuga kamna skozi letne čase. Starejši so poizvedovali pri ljudeh, in sklenili, da se je med njimi bore malo ohranilo na to temo.

Tamburaštvo v Košanski dolini

Učenci OŠ Košana so pod drobnogled vzeli tamburaštvo v Košanski dolini, ki sega v leto 1905 in je bilo z vmesnimi prekinitvami prisotno do 70-tih let 20. stoletja ter ponovno obujeno v začetku 21. stoletja. Tamburaštvo je bilo med drugo svetovno vojno prepovedano, a so Košanci kljub temu godli v ilegali.

Učenci od 7. do 9. razreda iz OŠ Rudija Mahniča Brkinca na Pregarjah so se problematike v svojem brkinskem šolskem okolišu lotili celostno. Intervjuvali so starše in stare starše iz vasi Pregarje, Mrše, Gabrk, Prelože, zbirali fotografije in različne materialne vire. Ugotovili so, da so moški stari med dvajset do sedemdeset let pesmi, ki so se jih naučili od starejših, peli pred vaškim domov, v vaški gostilni. Ženske pa so pele v cerkvi. Starši so z otroci prepevali otroške pesmi. Igrali so harmoniko, orglice, boben, kontrabas, pa tudi na glavnik, lipov list in travo. Zabeležili so dve delujoči pevski skupini, ki ohranjata ljudsko petje, Hrušiške fante in Fante spod Karlovce.

Tržaški repertoar 40 ljudskih pesmi

Prav tako celostno so se raziskave lotili učenci 1. do 5. razreda COŠ Pinka Tomažiča iz Trebč na območju Trsta z okolico. Poudarili so, da so ob starših in starih starših, ki so nekoč po slušni poti prenašali glasbeno izročilo na mlajše, otroke učili peti tudi vaški učitelji. Pesmi so prihajale v vas z ženini in nevestami, popotniki, pevci in glasbeniki, romarji, vojaki, delavci. Na sploh so ženske pele doma ob vsakem opravilu, ob praznikih in pri sveti maši. Moški pa so peli v gostilnah, v zboru, na koledovanju prvega januarja ob kozarcu vina. Oboji skupaj so peli ob vaških praznikih, pogrebih, porokah, rojstnih dnevih, včasih tudi zvečer. Danes na tržaškem repertoar štirideset ljudskih pesmi ohranja zasedba Eno urco al pej dvej iz Opčin. Glasbeno izročilo starejših pevcev in godcev je še do pred kratkim zapisovala ženska pevska in folklorna skupina Stu ledi. Pomembna je tudi zapuščina, ki jo ohranja ženski pevski zbor Ivan Grbec iz Škednja.

Rp'tula ali šk'rž'tavka

Učenci raziskovalnega in vrtnarskega krožka OŠ dr. Bogomirja Magajne iz Divače so se posvetili dokumentiranju, izdelovanju, nabiranju in učenju igranja na ljudska zvočila svojega šolskega okoliša. Na razstavo so prinesli originale, njihove kopije in tiste, ki so jih izdelali sami. Tako smo lahko videli “r'p'tulo” ali “šk'rž'tavko” (Gorneje pri Divači) ali “šk'rgadico” (Rodik), ki se je tako kot ropotec uporabljala v velikonočnem času, ko so “šli zvonovi v Rim,” kasneje pa tudi na pustnih sprevodih, klepetalo, piščalke, rog, palčke, suhe buče, stržke iz orehovih lupinic in orehove lupinice, travo in trobentice. Obenem so kot zvočila dokumentirali še regrat, nitko v ustih, pinjo, desko za pranje perila (perilnik), svinjski mehur, glavnik s papirjem in zvonce. Na razstavi so se s svojimi likovnimi upodobitvami piščali, “pok'lc” in harmonike predstavili še učenci PŠ Vreme.

Dragocen poznavalec izročila svojega domačega okolja in skriti pobudnik tokratne raziskovalne naloge Romeo Volk je za konec učencem spregovoril o srečevanju z ljudsko glasbo skozi svoje življenje, ki se je začelo na Veliki Bukovici na pust, kjer so v dvajsetih hišah delovale kar tri godčevske zasedbe, samo skupno vaško petje pa je bilo v tem času, pred radijem in zgoščenkami, nekaj povsem vsakdanjega. Prek kitare se je sam s svojima otrokoma ponovno vrnil k ljudski glasbi in njeno vrednost zares spoznal šele z godenjem v tujih deželah.