Eksponate zbira tako hitro, da je pristal v Guinessovi knjigi

Stare militarije je začel zbirati že z malo manj kot petimi leti, pri sedemnajstih mu je policija zasegla že obsežno zbirko 511 predmetov kulturne dediščine, češ da ne sme imeti zasebne zbirke, danes pa v več razstavnih in muzejskih prostorih na ogled ponuja 425.000 eksponatov, od vojaških do arheoloških in etnoloških predmetov s Krasa, Primorske in širše.

Srečko Rože pred vhodom v vojaški muzej Tabor v Lokvi Foto: Tjaša Gerič
Srečko Rože pred vhodom v vojaški muzej Tabor v Lokvi Foto: Tjaša Gerič

LOKEV> Občinski nagrajenec Srečko Rože se sicer najprej pošali, češ da je te dni drugič v življenju prejel “knjižico”, najprej vojaško kot poročnik v osamosvojitveni vojni za Slovenijo, zdaj pa še delovno, ko ga je Kraški zidar, podjetje, kjer je kot visoko kvalificiran delavec delal zadnjih 20 let, odpustil. In v vedrem tonu nadaljuje: “Od podjetja se nisem še povsem poslovil, saj sem član inventurne komisije, na srečo pa imam veliko dela s svojo zbirateljsko in muzejsko dejavnostjo, tako da upam, da bo šlo.” Z obiskom svojega vojaškega muzeja Tabor je zadovoljen, tudi s povabili na sodelovanje pri številnih razstavah doma in v tujini, dodaja skromno.

Seveda Rožetu zaradi njegove izjemno bogate zbirke 362.000 vojaških eksponatov, 21.000 arheoloških in 42.000 etnoloških predmetov res ne bi smelo biti dolgčas, “a po 31 letih dela v podjetju, človeku ni vseeno,” dodaja. In omenja vrsto zamisli, kako bo dopolnil svojo zbirateljsko in muzejsko dejavnost, začenši z novostjo - viteško sobo, ki jo je pred kratkim odprl v kleti lokavskega vojaškega muzeja.

Na sežanski občini so priznanje temu zares strastnemu kraškemu zbiratelju ne samo predmetov, temveč tudi zgodovinskih dejstev, domačih zgodb in pripovedovanj, utemeljili takole: “Rože s svojo predanostjo in požrtvovalnostjo predstavlja enega od pomembnih akterjev promocije ožje in širše okolice. Občina Sežana se zaveda njegovega dolgoletnega truda pri zbiranju delcev zgodovine za ohranitev kulturne dediščine.”

Kakor tudi sam poudarja, je na prvem mestu ohranjevalec kulturne dediščine. “Najprej sem zbiral bolj vojaške predmete, leta 1993 pa me je povsem prevzela tudi etnologija. Tedaj sem se zavedel, da če ne bom pohitel, bodo primorski in slovenski predmeti romali v tujino in bodo za nas izgubljeni.” In res je bil tako hiter pri zbiranju, da so ga v letu 1989 celo vpisali v Guinessovo knjigo rekordov.

Je tudi izjemen domoljub in zaveden Slovenec, na doslej 36 razstavah v tujini svoje eksponate na prvem mestu podpiše v slovenščini, šele nato v drugih jezikih. Pravi še, da se ne udeležuje razstav ali dogodkov, kjer je prepovedana rdeča zvezda. Strokovno veliko sodeluje z novogoriškim muzejem in drugimi sorodnimi ustanovami, prejel je 79 tujih odlikovanj, v domovini le nekaj, razstavlja vse do južne in severne Amerike. Njegov zadnji pridobljeni predmet je najstarejši invalidski voziček v Evropi.

LEA KALC FURLANIČ


Najbolj brano