Dovolj je bila ena fotografija Dutovelj
Ernest Jazbinšek je enega svojih junakov v romanu Mačeha umestil v Dutovlje, zato so ga člani Turističnega društva Kras prav na Prešernov dan povabili v Bunčetovo domačijo. Jazbinšek ni le pisatelj, ampak tudi navdušen gornik in športnik.
DUTOVLJE > “Zamisel, da bom Matjaža, enega od literarnih likov, umestil v Dutovlje, se je porodila povsem slučajno. Brskal sem po internetu in naletel na lepo fotografijo Dutovelj v jesenskem času. Takrat o Dutovljah nisem vedel ničesar,” se je na prvi stik z Dutovljami spomnil Ernest Jazbinšek. Takrat se je odločil, da bodo Dutovlje gotovo del njegovega takrat nastajajočega romana.
Pomen materinske ljubezni
Roman Mačeha je njegov peti roman, v katerem znova, kot tudi v drugih do sedaj, v ospredje postavlja mater in materinsko ljubezen.
Ernest Jazbinšek
pisatelj
“Ljudje prehitro rečejo, da se ne da.”
Sam se dobro zaveda, kako pomembna je. Ernesta Jazbinška je zaznamoval padec z domače jablane. Pri devetih letih si je pri povsem nedolžnem skoku hudo poškodoval stegnenico.
Smučanje, gorništvo in streljanje z zračno pištolo
Sledila je vrsta hudih zapletov. Sam pravi, da ga je v življenje priklicala prav materina ljubezen. Velik del svojega otroštva in mladosti je preživel v bolnišnicah, kjer so zdravniki skušali rešiti njegovo nogo. Do 18. leta je prestal 19 operacij, na koncu pa so mu nogo amputirali.
Kljub temu to ni žalostna zgodba o človeku brez ene noge, temveč zgodba o bogati življenjski poti. Že kmalu po amputaciji noge je pričel smučati. “Vsaj težav, da bi se mi smučke zapletale, nisem imel,”se danes hudomušno posmeje Jazbinšek.
Pravo veselje pa so mu dajali hribi in gore. Skupaj s kolegom Ivanom Gindiciosijem, ki je prav tako brez ene noge, je preplezal severno triglavsko steno.
Poleg tega je sodeloval na štirih paraolimpijskih igrah v streljanju z zračno pištolo. Osvojil je tudi naslov evropskega prvaka in postavil svetovni rekord.
Pet romanov, spomini in knjiga za otroke
“Ljudje prehitro rečejo, da se ne da,” je prepričan pisatelj in športnik, ki se nikoli ne preda. S pisanjem se je pričel resneje ukvarjati potem, ko je napisal knjižico Rehabilitacija, v kateri je opisal svojih 50 let invalidnosti.
Nato so eden za drugim nastajali romani Šibkost in pogum, Vrnitev v življenje, Dekle s Polane in Trdoživa Kozjanka. Za najmlajše pa je napisal tudi knjigo Moj prijatelj Albert.