Bistriške zgodbe živijo s Placarji naprej
Plac je srce mesta Ilirska Bistrica. Pod njim “tječe bistra uoda, bistra uoda Bisterca”, na njem pa se skrivajo zanimive zgodbe iz preteklosti, šaljive in trpke, ki čakajo, da jih Placarji na svojih srečanjih spet oživimo, zase in za naše zanamce. Na petkovem srečanju je naša Bernarda lepo povedala: “Smo otroci kraja, ki nas je oblikoval. Nekateri so tu prvič zajokali, nekateri so sem prišli kasneje, a vsi smo tu rasli; ob potoku Bistrica, ob cerkvi svetega Jurija, med starimi mestnimi hišami z bogato zgodovino in med znanimi obrazi.”
Bistriški Placarji med obiskom Etnografskega muzeja.
Foto: Neva MacarolILIRSKA BISTRICA > Življenje nas je razneslo na vse konce in nas po svoje pregnetlo in oklesalo, a vezi iz otroštva so ostale. Čas jim ne more do živega. A kljub temu, da smo ostali v duši “čvrsti vsi po vrsti, mi pilarji bistrški”, bi se v desetletjih naša vrojena povezanost gotovo zrahljala in zgubila, če ne bi imeli med nami Neve Macarol. Neva je duša našega Placa. Povezuje in navdihuje nas že celih deset let tako uspešno, vztrajno, predano in s pogledom naprej, kot je uresničevala svojo podjetniško vizijo v družinskem podjetju IRBIS in kot vodi slikarsko zgodbo v Likovnem društvu Franceta Pavlovca. Deseta obletnica Placarjev je zato presegla običajno navdušenje nad ponovnim snidenjem in prijetnim kramljanjem ob dobri hrani in pijači v restavraciji Triglav na bistriškem placu. Sprehodili smo se po ulicah našega placarskega “rajona”, oživljali spomine in otroške dogodivščine ter ugotavljali, kako zelo se je kraj spremenil, odkar smo se prešerno spuščali s sankami po Marinkotovem klancu.
Bernarda Jenko, ki se uspešno kali v Literarnem društvu Ilirska Bistrica, je čudovito ubesedila naša placarska občutja in jih strnila v misel, da se pripadnosti ne podeduje, ampak se jo čuti. Vsestranska Vesna Tomc Lamut je v vseh letih napisala kar nekaj placarskih zgodb iz mladosti. Tokrat se je lotila zgodovine Placa z znanstveno natančnostjo. Predstavila ga je od njegovega nastanka do danes, z zgodovinskimi risbami, zemljevidi in starimi razglednicami iz svoje arhivske zbirke. Neprecenljivo!
Neta Vergan je ena najdejavnejših Placark, ki ji idej in elana nikoli ne zmanjka. Je uveljavljena bistriška literarna ustvarjalka in dolgoletna članica Literarnega društva Ilirska Bistrica, z več objavami kratke proze v revijah in dveh knjigah. Tokrat nas je razveselila z dvema pripovedima, o bistriškem kinu, ki je bil center naše zabave in okno majhnega mesta v svet, in o bližnji cerkvi svetega Jurija, kamor je bistriška mularija hodila k večernicam. Neta je prva izdala placarske zgodbe v knjigi Zgodbe in zgodbice in nas povabila k objavljanju zgodb v Zgodbarnici - skripti študijskega krožka Zgodbarnica 2018-2020. Bila je tudi tista, ki je zbrala in dokumentirala zapise o placarskih dogodkih in fotografije v knjižici Bistriški Plac.
Tončka Boštjančič Zadkovič svojih spominov še ni izdala v pisni obliki, vendar so njene zgodbe, ki nam jih pripoveduje, pravi biseri. Tokrat nam je razkrila življenjsko zgodbo mestne posebnice, maskote našega placa in mesta. Ančko s placa smo poznali vsi. Po pripovedovanjih jo poznajo vsi še danes. Nihče, res prav nihče, razen naše Tonči, pa do zdaj ni poznal Ančkine življenjske tragedije, usode lepega mladega dekleta, ki jo je življenje strlo in poteptalo v blato in prah, v posmeh in zaničevanje mnogih. Placarska srečanja nas bogatijo, čustveno in duhovno. Z njimi oživljamo dediščino kraja in ljudi in odločeni smo to tradicijo uspešno nadaljevati tudi v novo desetletje.
ZVEZDANA M. KOMPARA