“Zapluli smo najjužneje, za rekord je bilo vredno tvegati”

TRST > Laura Bassi se je v domače pristanišče vrnila v petek okoli 9. ure. Kapitan Franco Sedmak je najprej naredil “častni krog” pred Velikim trgom, nato pa je z ladjo odplul proti plovnemu kanalu, kjer so ledolomilec privezali. Prvi, ki so kapitana pozdravili na krovu, so bili najvidnejši predstavniki obalne straže in direktorica OGS Paola Del Negro. Medtem ko je Sedmak na krovu izmenjeval pozdrave na institucionalni ravni, je na kopnem v družbi tete in strica nestrpno čakala kapitanova najmlajša hči, 13-letna Martina. Ko se je končal uradni del, so mornarji namestili brv in kapitan je stekel hčerki v objem. “Si pa zrasla v teh petih mesecih,” so bile prve besede kapitana, ki svojo hči varuje kot punčico svojega očesa.

Po objemih, poljubih in toplih besedah nas je kapitan vse skupaj povabil na krov. Od 23-članske posadke, ki se je udeležila ekspedicije, so se do Trsta s kapitanom vred pripeljali štirje. Vsi skupaj so bili videti srečni, da je za njimi tako posebna ekspedicija. Kapitan Sedmak nam je s poskočno energijo ponosno predstavljal člane svoje ekipe, tudi 19-letnega mladeniča, ki se je na Lauro Bassi sicer vkrcal šele pred nekaj dnevi v Ravenni. Najstnik je svojo prvo pomorsko pot začel kar s kapitanom edinega italijanskega ledolomilca.

“Reševanja migrantov ne bom pozabil”

V kuhinjskih prostorih ladje Laura Bassi je bilo v petek okoli poldneva pestro. Med posadko, ki je še ostala na ledolomilcu, je bil tudi Sicilijanec Michele Perniciaro, pomočnik v strojnici, ki se je prvič odpravil na pot okoli sveta. Na naše vprašanje, kako bi opisal celotno ekspedicijo, je Perniciaro odgovoril, da je bilo vse skupaj edinstveno doživetje, ki ga nikoli ne bo pozabil. Najbolj ga je zaznamovalo reševanje migrantov. Dejal je, da mu bodo za vedno pred očmi ostale podobe premočenih, prestrašenih otrok. “Gledati reševanje migrantov po televiziji je nekaj popolnoma drugačnega kot doživljati njihovo kalvarijo v živo. Spomnim se, da so me televizijske podobe vedno ganile, te, ki smo jih mi doživeli, pa so me tako presunile, da jih še vedno podoživljam. Sreče v očeh rešenih beguncev ni mogoče opisati z besedami. Upam, da jih čaka lepa prihodnost,” je povedal sogovornik s Sicilije, ki je prijazne besede našel tudi za kapitana Franca Sedmaka, ki je celotno potovanje naredil prijetno tudi s svojo skromnostjo.