V iskanju “slovenskega” utripa kraške vasi

Morda vse to hkrati je Repen, vas, ki jo je geograf Milan Bufon, avtor knjige Ethnos in topos, označil za kraj, kjer se je v zadnjem obdobju priselilo več Slovencev oziroma kraj, ki je skupaj z Gročano in Prebenegom ohranil največji odstotek prisotnosti pripadnikov slovenske narodnosti.

Privlačna odročnost

Kako pa krajani vse to dojemajo oziroma doživljajo? Pozitivno mnenje o krajevni stvarnosti ima nekdanji župan in gostinec Aleksij Križman, ki je po telefonu povedal, da je vas slovensko gledano precej združena, a hkrati tudi odprta do priseljencev. Res je, da so v Repen prišli ljudje, ki imajo določeno kulturo in sposobnosti ter vedo, kaj je slovenstvo in kako se obnašati.

Aleksij Križman, nekdanji župan in gostinec

“Moram reči, da je dosti Italijanov, ki se skušajo integrirati s tem, da govorijo slovensko.”

“Največji uspeh pa je, da smo pred desetimi, dvajsetimi leti pazili, kako upravljati teritorij,” pravi Križman, ki velik pomen pripisuje prireditvam in manifestacijam, kot je npr. Kraška ohcet, ter kulturni dejavnosti. Zanj je odnos med Slovenci in Italijani, ki živijo v vasi, dober in spodbuden, prisotna je precejšnja stopnja integracije. “Moram reči, da je dosti Italijanov, ki se skušajo integrirati s tem, da govorijo slovensko,” pravi.

Da je do določene stopnje integracije prišlo, se strinjajo tudi drugi sogovorniki, ki so se ob našem obisku mudili na repenskem Placu oziroma Pr'Kale, čeprav ima človek ob poslušanju občutek, da obstajajo sončne in senčne plati te zgodbe. Plac je v petkovem dopoldnevu malodane sameval, če izvzamemo kupce, ki so od časa do časa prihajali v bližnji supermarket ali bolj redke obiskovalce restavracije Križman.

Za Walterja Miliča, predsednika domačega jusa, je Repen privlačen morda zato, ker je res tipična kraška vas, odmaknjena od glavnih središč, kot so npr. Opčine, ali glavnih prometnic, potem so tu cerkev, Kraška hiša, Kraška ohcet in druge prireditve. Slovenci, ki so se priselili, so se dobro integrirali v krajevno stvarnost, npr. v župnijo, društvo Kraški dom in domači Nogometni klub Kras, tudi nekateri priseljenci italijanske narodnosti čutijo bližino do krajevne skupnosti. Drugače se v Repnu živi dobro, imajo trgovino, gostilno, ni pa trafike oziroma kioska s časopisi, če nisi naročen, moraš ponje na Opčine, pravi Milič.

Da je bolj odročna lega vasi privlačna, se strinja tudi Milan Ravbar, prav tako jusar, ki opozarja, da so krajani tudi v večji meri čutili navezanost na zemljo, katere se ni toliko prodajalo, čeprav je bil tudi tu prisoten ta pojav, zlasti po letu 1960. Ljudje, ki so bili prej povečini zaposleni v bližnjih kamnolomih, so začeli hoditi v službo drugam, marsikdo je šel tudi študirat, tako da je razvoj šel svojo pot.

Od vasi kamnosekov do vasi izobražencev

Da je tako, potrjuje tudi Ivan Škabar, ki sogovorniku postreže s cvetoberom krajevnih izobražencev. Vas ni več tista, ki je bila nekoč, postala je vas inženirjev, novinarjev, arhitektov in drugih izobražencev. Tako je v vasi pet inženirjev, ravno toliko novinarjev državne radiotelevizije RAI (tako upokojenih kot še aktivnih), tako da je Repen vas, ki jo ta družba najbolj pokriva, pravi Škabar s kančkom ironije. Dalje so še trije odvetniki, dva arhitekta, dve germanistki, dve leposlovki ter po en matematik, farmacevtka, psihologinja, slovenistka, ekonomist, sociologinja, grafični oblikovalec in modni izvedenec.

Ni pa več zidarjev, kovačev, kamnosekov, po katerih je bil Repen navsezadnje tudi znan. Tudi stare kmetijske podobe ni več, v vasi sta ostali dve stari kravi in morda dva prašiča. Zemljo se je opuščalo oz. prodajalo, ker je niso več uporabljali.

Zanimiv je tudi pojav t.i. stričevstva oz. neporočenih oseb brez otrok. Po Škabarjevih podatkih je v vasi 34 moških oziroma 20 žensk, ki so stari nad 40 let in so brez otrok.

Sogovornik našteva tudi druge manj spodbudne številke: 21 praznih hiš, dve hiši, spremenjeni v muzej ter 24 hiš s samo enim stanovalcem. Res je, da se je v Repen v teku let priselilo več Slovencev, ampak gre za bolj ali manj 20 družin, priseljenih italijanskih družin pa je po njegovih ocenah dvakrat toliko, okoli 40. Poleg tega so se nekateri sicer vključili v krajevno stvarnost, z drugimi pa se sploh ne poznajo, zanje je vas le spalno naselje.

“Lahko nas delno reši dejstvo, da imamo svojo občino, za določena vprašanja gremo do župana,” pravi Škabar.

Zemlje ne gre prodajati

V Repnu je poleg starega vaškega jedra tudi precej novogradenj. Dokler zidaš zase ali za otroke, je v redu, pravi drugi prisotni Škabar, Albin, ki pa ocenjuje, da se je preveč gradilo v komercialne oziroma pridobitniške namene. Nekateri so za to prodali zemljo, sam pa je proti prodaji, saj meni, da če bomo ohranili zemljo, bomo tudi še obstali kot Slovenci. Vendar, če ne čutiš navezanosti na zemljo ..., opozarja gospod Albin, ki skupaj z drugimi sogovorniki pravi, da mlajši prebivalci za zemljo nimajo takega občutka, kot so ga imele generacije pred njimi, mnogi ne vedo niti, kje se nahajajo njihove parcele. Mlajših članov je bolj malo tudi v krajevnem jusu, ki ima čez približno dvesto hektarjev zemljišč, poleg tega ostajajo nekatera nerešena vprašanja z občino, pravi Walter Milič.

Na trg se je medtem pripeljal tudi naslednik Aleksija Križmana na čelu Občine Repentabor ter prav tako nekdanji podžupan in župan Marko Pisani, ki je intervju z Bufonom prebral, a nima občutka o porastu slovenskega prebivalstva. Nasprotno, v zadnjih letih se je po njegovih besedah število slovenskega prebivalstva v občini zmanjšalo – lep primer tega je Poklon – čeprav še vedno meni, da je v tej občini najvišji odstotek Slovencev. Tudi integracija je bila po Pisanijevih besedah nekoč večja, danes pa je veliko ljudi, ki pridejo v Repen samo spat, kar je težnja, ki je prisotna tudi v drugih vaseh. To je škoda za vaško življenje, tako na kulturnem kot na športnem področju.

“Priseljenci” se lepo počutijo

Kako pa “prišleki” doživljajo vaško stvarnost? Primer dobre integracije je po vsem sodeč Gianni Soban, po rodu iz Jamelj na goriškem Krasu, ki se je ne v Repen, ampak na Col priženil leta 1983 in se po vseh teh letih počuti “skoraj, kot da bi bil rojen v teh krajih,” kot sam pravi, saj se je dobro vključil v društvo Kraški dom in krajevno kulturno življenje.

Poleg Sobana se je mimo trga z avtom peljal tudi drugi “priseljenec”, tokrat mlajše generacije, ki pa je želel ostati anonimen. Sam zelo ceni svoj novi kraj, pravi, da se je okoli vrtca in šole oblikovala lepa skupnost: gre za razmeroma mlade družine z otroki, ki se na Placu igrajo tako kot nekoč, sproščeno in varno, saj nanje vedno kdo pazi, kar je lep občutek. Dogodek, ki se je bil pripetil pred časom, ko je po Placu krožil skrivnosten avtomobil, iz katerega so poklicali otroka, ki se je tam igral, je bil le epizoda, drugače z varnostjo ni težav, kar so potrdili tudi ostali sogovorniki.

Ena od postojank, kjer lahko začutiš utrip kraja, je lahko domača gostilna oz. restavracija Križman, ki jo upravljata Danila in Elvis Guštin (slednji predstavlja že peto generacijo družine, ki upravlja repenski lokal). Njuni odgovori na vprašanja o življenjskem utripu vasi oziroma priseljencev v njej so podobni odgovorom ostalih: nekateri imajo odnos do vasi, drugih pa sploh ne poznaš, pa naj gre za Slovence ali Italijane. Pridejo sem, spijo v vasi, a hkrati ne živijo v njej, večkrat se zgodi, da priseljeni Tržačani živijo natanko tako, kot so bili vajeni živeti v mestu. Tudi kupijo hišo, potem pa se čez nekaj let odločijo za selitev in jo prodajo. Enkrat so se ljudje družili v gostilni, zdaj pa sedijo pred televizorjem, pravita Danila in Elvis, drugače pa je, če gre za družine z otroki, ki se pripeljejo na Plac in se tam igrajo, te se bolj vključijo v krajevno stvarnost.

Ta pa doživlja tudi druge pojave. Tako je upravljanje Štefk've domačije prevzel center za usposabljanje oseb s posebnimi potrebami CEST v sodelovanju s kmetijo Country Eden Omarja Marucellija. Namenjen je mladim s posebnimi potrebami na področju kognitivnih sposobnosti in odnosov, ki obdelujejo vrt ter imajo dejavnosti z živalmi, kot so ovce, krave in konji. Cilj je, da postanejo čim bolj avtonomni, pravi predstavnik centra CEST Andrea Carpanese, ki je v času obiska kronista šel v trgovino po nakupe. Tudi to je Repen.

Ivan Žerjal, Primorski dnevnik