Šarlotino dragoceno žezlo se vrača v Miramarski grad

TRST > Zlati predmet, za katerim se je dolgo izgubila vsaka sled, je leta 1864 soprogi Maksimilijana Habsburškega kot mehiški cesarici podaril mestni svet kraja San Juan del Rio v zvezni državi Queretaro v Mehiki.

Simbol nemirnega obdobja

Žezlo sestavlja 22-karatno zlato, težko je 418,5 grama, 34 centimetrov visoko in šest centimetrov široko. Krasijo ga diamanti, rubini in smaragdi. Na njem so upodobili cvetje in listje. Na vrhu je lepo vidna cesarska krona, ki jo obdajajo leteči orli. Ohranjena je tudi originalna šatulja, ki je ravno tako neprecenljive vrednosti.

418,5

grama je težko žezlo nekdanje mehiške cesarice Šarlote

V miramarskem muzeju odkup ocenjujejo kot dogodek mednarodnega pomena, ker žezlo simbolizira edinstveno obdobje evropske zgodovine druge polovice 19. stoletja, ko je Trst bil v ospredju svetovnega dogajanja in je svoj vpliv skušal širiti tudi čez ocean.

Žezlo so na dražbo dali potomci barona Adriena Goffineta. Šarlotin brat, kralj Leopold II. Belgijski mu je zlato znamenje mehiške vladarske oblasti podaril v znak hvaležnosti za njegovo zvestobo in službovanje. Naročil mu je med drugim, naj po tragičnih dogodkih v Mehiki spet privede Šarloto domov. Kot nagrado za vrsto izpolnjenih nalog ga je tudi imenoval za barona, plemiški naziv so nato podedovali še njegovi potomci.

1864.

leta je Šarloti, soprogi mehiškega cesarja Maksimilijana Habsburškega, žezlo podaril mestni svet kraja San Juan del Rio

Gojila je ljubezen do umetnosti

Šarlota je bila najmlajša hči kralja Leopolda I. Belgijskega in njegove druge žene Luize Marije Orleanske. Od malih nog je gojila ljubezen do umetnosti. Nadvojvodo Maksimilijana Habsburškega, brata cesarja Franca Jožefa, je spoznala leta 1856, ko je bila stara 16 let, med plesom v družinski palači v Laekenu. Nedolgo potem sta se zaročila, leto kasneje pa še poročila.

Najprej sta odpotovala v Milan, prestolnico Lombardsko-beneškega kraljestva, ki mu je Maksimilijan tedaj vladal. Pot ju je kmalu zanesla v Trst, kjer sta si pri Miramaru začela urejevati čudovit dvorec. Dela sta aktivno spremljala in pri njih sodelovala.

Veselje ni trajalo dolgo. Leta 1863 je mehiška delegacija nadvojvodi ponudila cesarsko krono. Cesarski par je leto kasneje proti Srednji Ameriki odplul ravno iz Miramara. Razmere v Mehiki so se zanju od samega začetka zaradi revolucionarnega boja Benita Juareza izkazale za težke in negotove.

Šarlota se je zato vrnila v Evropo, da bi poiskala vojaško in gospodarsko pomoč za svojega soproga. Podporo je zaman iskala pri papežu Piu IX. in francoskemu cesarju Napoleonu III.

Začela je trpeti za duševno boleznijo in zato so ji pomagali priti do Trsta. Potem ko so mehiški revolucionarji 19. junija 1867 usmrtili Maksimilijana Habsburškega, jo je Goffinet spremil še do Belgije, kjer je umrla 19. junija 1927 pri 87 letih. Žezlo torej lahko pojmujemo tudi kot nemo pričo Šarlotine tragične zgodbe.

Fundacija CRTrieste, ki jo vodi Massimo Paniccia, je že sprožila postopek za prenos predmeta iz Monaka v Miramar, kjer bo na ogled obiskovalcem gradu. Predstavniki miramarskega gradu pa so že izrazili zadovoljstvo nad novo pridobitvijo.

Princesa Šarlota