Med Vipavskim zalivom in kontovelsko plažo

TRST > Morje bo v nekdanji Padski nižini segalo vse do Lombardije, izginil bo dober del Veneta (vlogo Benetk bo prevzela nova prestolnica Belluno), v Markah in Abrucih se bodo pojavili fjordi, Apulija bo razdrobljena, Sicilija puščavska, Sardinija razdvojena. Voda bo tekla v osrčje Lacija in Toskane.

Pri nas pa bo Gorica pristanišče ob Vipavskem zalivu, Trst, Milje in del Brega bodo pod vodo, plaže bodo ležale na obronkih Krasa. Taka bi bila Italija čez dobrih sedemsto let, ko bi se ledeni pokrovi popolnoma stalili, seveda če človek v tem času ne bi ukrepal, da bi zajezil podnebne spremembe in omilil njihove posledice.

Pogled v (morebitno) prihodnost naših krajev ponuja literarno-znanstvena pripoved, ki sta jo na podlagi podatkov in domišljije oblikovala znani filozof in evolucionist Telmo Pievani ter geograf Mauro Varotto, oba z Univerze v Padovi. Njuna knjiga Viaggio nell'Italia dell'Antropocene (Potovanje po Italiji antropocena, založba Aboca, 2021), katere močan adut so podrobni zemljevidi kartografa Francesca Ferrareseja, doživlja veliko zanimanje, predstavlja pa predvsem opomin človeštvu in predvsem politiki, naj se s podnebnimi spremembami ukvarja povsem resno – in takoj.

Z Maurom Varottom smo se pred dnevi pogovarjali pred njegovo tržaško predstavitvijo knjige.

Najprej, prosim, pojasnite, kaj je antropocen.

“To je doba, v kateri človekova dejavnost - za razliko od preteklosti - vpliva na okolje in podnebje na Zemlji.”

Kako vama je s Pievanijem prišlo na misel, da bi se natanko tisoč let po Goetheju odpravila na pot po Italiji?

“Zemljevid, ki je na platnici knjige, kaže, kako naj bi na Apeninski polotok vplivala popolna stalitev ledenih pokrovov na našem planetu. Na ogled je v Geografskem muzeju Univerze v Padovi. Tam jo je mogoče primerjati z zemljevidom današnje Italije ob vrhuncu ledene dobe, pred približno 20.000 leti. Primerjali smo, skratka, hladno in vročo fazo planeta, v slednji bi se obalni pas nahajal na današnjih 65 metrih nadmorske višine. S taljenjem ledu se gladina oceanov namreč dviga. Na novo smo torej predelali zemljevid iz ledene dobe, iz obdobja kvartarja, in ga postavili ob drugega, oba sta na ogled v dvorani podnebnih sprememb omenjenega muzeja, ki smo ga odprli leta 2019.

Opazili smo, da sta zemljevida za obiskovalce zelo zanimiva. Zato sva s Pievanijem pomislila, da bi distopično Italijo s tistega zemljevida podrobneje opisala v romanu, v katerem se spajata dve obliki komunikacije: domišljijska pripoved o glavnem liku, imenuje se Milordo, ki s plovilom in drugimi prevoznimi sredstvi potuje po Italiji (nekako po sledeh Goethejevega potovanja leta 1786). Leto 2786 je bilo torej izbrano po literarnem ključu. Vmes pa imamo poglavja z znanstvenimi podatki, ki natančneje pripovedujejo podnebne spremembe od danes do leta 2100, kar je vsekakor laže napovedati.”

Kakšna pa je ta vajina na pol potopljena Italija? Padske nižine ni več ...

“Da, v dobri meri bi bila pod vodo. Obalni pas bi se nekako zaprl ob sotočju rek Ticino in Pad. V Venetu bi bila vsa nižina seveda potopljena, Verona bi se ohranila na mostiščih. Trst pa ... bi bil v vodi.”

Obala bi bila menda nekje pod Kontovelom in Furlansko cesto. Kaj pa na Goriškem?

“Gorica postane pristanišče, v bistvu je to glavna luka namesto Trsta. (smeh) Ob njej je Vipavski zaliv. Naš glavni junak se s trajektom pelje po Venetu, pri Benetkah zagleda zvonik sv. Marka, ki za kakih 30 metrov štrli iz morja. In tako naprej: Vezuvov otok, fjordi v Markah ... Pri vsakem poglavju je objavljena povečava zemljevida z lokalnimi značilnostmi in s spremenjenimi toponimi.

Seveda je vse skupaj z znanstvenega vidika nepredvidljivo, ker bi to pomenilo, da človek v sedmih stoletjih ni naredil ničesar - ne v boju proti podnebnim spremembam in niti za zaščito ozemlja, s sistemi, kot so lahko recimo jezovi. Zamislili smo si pač neko distopično, malce znanstveno-fantastično situacijo, ki pa nam pomaga razumeti, kam trenutno težimo. Skratka: če nadaljujemo tako, bomo prej ali slej dosegli to.”

Gre, skratka, za provokacijo in opomin.

“Da, to je opomin. Temelji pa na podatkih, ki kažejo v to smer.”

Pogledali ste sedem stoletij vnaprej. Kaj pa se nam obeta v bližnji prihodnosti, recimo v prihodnjih stotih letih?

“Scenariji ob koncu tega stoletja se razlikujejo glede na rast količine ogljikovega dioksida v ozračju, ki povzroča segrevanje. Najbolj predvidljiv scenarij predpostavlja dvig povprečne temperature za 2 do 4 stopinje Celzija in dvig morske gladine za približno en meter.

V primeru, da bi se ozračje segrelo za več kot 6 stopinj, pa bi se učinki seveda pomnožili. Tu so v igri tudi drugi pojavi, ki na naših zemljevidih niso vidni: skrajni vremenski pojavi, zmanjšanje količine sladke vode, vnos morske soli v zemljo, več sušnih obdobij, več požarov in tropskih pojavov.”

Kočno sporočilo je torej jasno: negujmo okolje, podnebje, led ...

“Knjiga noče biti pesimistična. Nekdo jo je opisal kot primer 'razsvetljenega katastrofizma'. V njej podajava celo vrsto nasvetov, da bi preprečili tovrsten razplet. Opozarjava, da se nižji predeli obale že pogrezajo v morje, do leta 2100 bo v Jadranu ogroženih 5000 kvadratnih metrov ozemlja. Seveda lahko človek vedno gradi jezove in nasipe, a gre za vprašanje, ki presega inženirske sisteme. Ukrepati moramo danes, preden bo prepozno.”

Aljoša Fonda, Primorski dnevnik